Ljubljansko barje je za marsikoga bolj ali manj le močvirna pokrajina, kjer živijo "žabarji". Stoječa voda nas res spomni na žabe, pa tudi na komarje, soparno zatohlost, nič, nad čimer bi se lahko navduševali. Žab je žal vse manj, k temu smo veliko prispevali ljudje z izsuševanjem in "kemičnimi dodatki". Močvirje je tudi slabšalni izraz za marsikaj v naši družbi, v našem pojmovnem svetu. Tudi sam sem bil dolgo podobnega mnenja, v Barju nisem videl ničesar posebnega. A ko si dolga leta nekako primoran deliti svoj prostor z njegovimi značilnostmi, in če imaš vsaj malo smisla za naravo in opazovanje narave, se ti vendarle odprejo oči.
Pravzaprav je v močvirju življenje bogato. Ja, tudi komarji spadajo zraven. A prav množica živih bitij omogoča širok življenjski krog. Pravzaprav niti ne bi znal reči, kako ali kdaj sem se zavedel Ljubljanskega barja kot okolja, ki je privlačno, zanimivo, lepo, kljub megli, ki je tu pregovorno doma. Sicer pa, kaj je sploh to, lepa pokrajina?! Enemu je bolj všeč širna ravnina, drugi si okolja ne more predstavljati brez gora ali vsaj hribčkov. No, tu imamo oboje. Okolje je tu, okoli Ljubljane, res pestro. Okoli Barja so hribi, na južni strani bolj apnenčasti, s kraškimi pojavi, obširnimi gozdovi in medvedi, na severni pa so hribi povsem drugačne geološke sestave in tudi gozd je tam drugačen. Izvire Ljubljanice pozna marsikdo, je pa vzdolž južnega roba veliko izvirov, ki zaživijo šele ob izrazitejšem dežju. Takrat teče "iz vsake luknje"!
Nisem si predstavljal, kakšno moč ima voda – tak občasni izvir lahko dvigne tudi asfalt! Včasih se ob takem vremenu prav namenoma zapeljem tam med Borovnico in Igom, da vidim vse to žuborenje. Vodni izviri so simbol začetka, rojstva, voda sama po sebi je tako ali tako vir življenja, vodo nujno potrebujemo. (Najbolj to postane očitno, ko je zmanjka, tako samoumevno se zdi, da nam vedno priteče iz pipe, ko jo potrebujemo!) Na severnem robu so izviri povsem drugačni. Po grapah začne mezeti voda, dlje ko gremo po grapi navzdol, več je vode. Tam lahko ob bolj vlažnem vremenu vidite močerade – prav pogosti so, medtem ko jih v gozdu na južni strani nisem videl nikoli. Stik različnih svetov je to naše Barje in na stiku različnih svetov je vedno pestro. Tako štejem za srečo, da živim v takem okolju. Vidim lahko veliko različnih vrst ptic, spomladi cvetijo močvirski tulipani, proti začetku poletja veliki poletni zvonček ... Kačji pastirji, ti starodavni "zmajčki". In kdaj tudi žabe. Če je megla, se je lepo dvigniti nad njo. Pogled nam da misliti, kako približno bi bilo videti Barje kot jezero. Občasno se nam podoben prizor pokaže, ko Ljubljanica ali pritoki poplavijo dele barjanske ravnice. Samo videti je treba, ne le gledati.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
