(JAVNO PISMO) Zakaj potrebujemo dan spomina na žrtve komunističnega nasilja?

"Podpisani slovenski zgodovinarji in raziskovalci smo ob vladni ukinitvi nacionalnega dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja ogorčeni in zaskrbljeni. V zadnjih desetletjih in posebej zadnja leta so nove raziskave in terenska odkritja morišč in grobišč dodatno razgalila žalostne razsežnosti komunističnega nasilja. Komunizem je ob drugih dveh ideologijah, fašizmu in nacionalsocializmu, povzročil izjemno trpljenje velikega dela prebivalstva in na deset tisoče žrtev. Nove raziskave le še višajo že do sedaj znano statistiko. Strokovnih, zgodovinskih in žrtvoslovnih podlag za odkrivanje obstoja žrtev komunizma je izjemno veliko. Upamo, da jih bo sčasoma še več in bodo še boljše. Svobodno raziskovanje se nam zdi pri tem neprecenljiva vrednota, spominski dnevi pa so takim dejavnostim samo v korist. Gre za kategorijo žrtev, ki je bila in je delno še zapostavljena, zato ocenjujemo, da je obeležitev dneva v njihov spomin več kot smiselna. Je korak na poti sožitja in priznanja bolečine vsem, ki so trpeli, kar pa je edina pot do narodove pomiritve in sprave.

V temelj nastajanja slovenske države so bila vtkana prizadevanja za razkrivanje dotlej zamolčanih dogodkov in ljudi. Razumljena so bila kot sestavina spravnih prizadevanj, brez katerih ne bi dosegli enotnosti, ki je bila ključnega pomena v času plebiscita, vzpostavljanja samostojnosti in osamosvojitvene vojne. Zato je julija 1990 potekala spravna slovesnost v Kočevskem rogu, kjer sta si država in Cerkev na najvišji ravni segli v roke, ne pa dejanski strani spora. V Kočevskem Rogu so bile na ta dan žrtve povojnih pobojev simbolno vrnjene v narodovo občestvo. Ob tem z obžalovanjem ugotavljamo, da v naslednjih treh desetletjih ni bilo narejenega dovolj, da bi žrtve dobile ustrezno spominsko mesto v našem narodu. Obstajajo pa še žrtve drugih nasilnih ukrepov komunističnega sistema, in sicer zaporniki v komunističnih koncentracijskih in delovnih taboriščih, žrtve nasilnih razlastitev premoženja, žrtve političnih in montiranih sodnih procesov, prisilnih izgonov iz kraja bivanja ter žrtve streljanja na državni meji. Obeležitev nacionalnega dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja je smiselno in logično nadaljevanje spravnih pobud, vidimo ga kot korak k medsebojnem spoštovanju. Po Zakonu o popravi krivic je Republika Slovenija že priznala status žrtve komunističnega nasilja več kot 30.000 osebam, ki jim je bila po vojni protipravno odvzeta prostost, prav tako pa je Republika Slovenija na podlagi Zakona o denacionalizaciji vrnila po vojni protipravno odvzeto premoženje blizu 40.000 osebam. Z ukinitvijo nacionalnega dneva žrtev komunističnega nasilja je vlada vsaj simbolno zanikala obstoj teh žrtev, kar odraža velik primanjkljaj v spoštovanju osnovnih civilizacijskih norm.

Iz vseh teh razlogov vlado pozivamo in prosimo, naj v duhu sprave in medsebojnega sodelovanja, brez izključevanja kogarkoli, vrne odpravljeni dan spomina v javni koledar in s tem pokaže državniško modrost. Zgodovinarji in raziskovalci, zlasti strokovnjaki za novejšo slovensko zgodovino, smo z veliko naklonjenostjo pripravljeni sodelovati pri dodatnih pojasnilih in utemeljitvah.

17. maj kot dan spomina je hkrati dobro izbran, saj so tega dne leta 1942 partizani v Iški pomorili več kot 50 civilnih oseb, večinoma romskih otrok in žensk. To je bil do tedaj največji posamični pomor slovenskega prebivalstva od začetka vojne. To, da so bili pobiti v večini Romi, najbolj depriviligirana kategorija prebivalstva, dodatno kliče k odgovornosti Republike Slovenije, da se spomni vseh svojih žrtev, posebej tistih, ki so bile desetletja zanikane. S tem nihče nič ne izgubi, pač pa kot skupnost samo pridobimo, tudi z vidika spoštovanja in enakopravnosti vseh njenih članov."