(KOMENTAR) Bizarno, simplificirano, udarno in nesramno soočenje

Napeta, smešna, izenačena, bizarna debata, iz katere sta oba izšla kot zmagovalca. Vsaj za svoje že prepričane volilce.

Prvo soočenje med Kamalo Harris in Donaldom Trumpom je bilo bizarno. Predvsem seveda po zaslugi republikanskega kandidata. Ta se bo zapisal v zgodovino ameriških ekstravaganc z navedbo, da ilegalni migranti lovijo in jedo hišne ljubljenčke prebivalcev zvezne države Ohio.

Tega si Trump ni izmislil na kraju samem med debato v Filadelfiji, temveč je samo ponovil fake news, ki že nekaj časa kroži po družbenih omrežjih. To ima zdaj domovinsko pravico celo v predsedniški tekmi.

Kamala Harris se je temu sproščeno smejala. Toda ali je smeh ob takih neumnostih dovolj za zmago na volitvah? Je dovolj, da je drugi kandidat pač zmešan, milo rečeno?

Trumpova strategija v soočenju s Kamalo Harris — oziroma republikanska strategija nasploh za naslednjih 54 dni do volitev — je (bila) v načrtnem in popolnem političnem poistovetenju podpredsednice s sedanjim predsednikom in v vztrajanju, zakaj ni tega ali onega, kar zdaj obljublja, naredila že prej.

Demokratski kandidatki je treba priznati, da je na Trumpove konkretnejše očitke odgovarjala s še kar prepričljivimi protiargumenti — pa tudi s prezirljivim nasmihanjem na bolj čudaške — čeprav na trenutke z nekoliko preveč vreščečim glasom — in odločno parirala Trumpovim paradnim podtikanjem in poenostavljanju. Tudi precej min mu je znala nastaviti.

Pa je zaleglo? Je delovala prepričljivo?

Da in ne. Kamalin problem na odprti sceni je bil v tem, da je s takim sogovornikom že tako ali tako težko polemizirati v živo, še težje pa v omejenem časovnem okviru argumentirati komplicirane zadeve. Populistični Trump je mojster simplificiranih, udarnih in nesramnih sloganov, ki mu ni para, Kamala Harris pa že po definiciji svoje agende mora vsaj malo komplicirati, če hoče volivcem nekaj smiselnega dopovedati.

Trumpov adut je, da je zanj vse preprosto. Najbolj preprosto pa je tisto, kar po njegovem — in samo po njegovem — sploh ni res ali je res samo napol. Prepoved splava? To sploh ni tema. Vsaka zvezna država se bo odločila po svoje, on s tem nima nič. Projekt 2025, v okviru katerega namerava počistiti državno upravo na bazi lojalnosti? Izmišljotina liberalnih medijev. Vojna v Ukrajini? Ustavil bi jo po kratkem postopku. Vojna je samo strošek. Strateške implikacije ga ne zanimajo. Nato ga ne zanima. Zakaj bi Amerika ščitila zaveznike na svoj račun? Obamacare? Zanič sistem, ampak bolje ne bo nikoli. Kot predsednik ga ni ukinil samo zato, da državljani ne bi ostali brez vsake zdravstvene oskrbe.

Saj res: ali je Kamala črnka ali ni črnka? Trump pravi, da ga to ne bi moglo manj brigati. Insinuira pa, seveda, da to niti njej sami ni jasno.

Če upoštevamo, da je to bilo Trumpovo sedmo predvolilno soočenje (2016, 2020, 2024) — in če dodamo še njegove izkušnje z resničnostnimi šovi —, za Kamalo Harris pa šele prvo, potem je treba priznati, da je bil kandidat za svoje pojme še relativno vljuden, četudi na trenutke komedijantsko nor. Kandidatka pa je bila solidna, a nič več od tega. Bila sta vsak po svoje izenačena. Trump ni povozil Kamale, Kamala pa ni povozila Trumpa.

Te predsedniške volitve so vse prej kot odločene. Do tega soočenja sta bila Donald in Kamala javnomnenjsko poravnana, verjetno pa sama debata tega razmerja ne bo bistveno spremenila. Oba sta namreč prepričevala že prepričane.