Italijanska vlada je pod pritiski kapitala, ki med drugim tudi financirajo kampanje posameznih politikov in njihovih strank, naredila - za varovanje zdravja ljudi – katastrofalno napako. Namesto, da bi ob zaprtju vrtcev, šol in drugih javnih ustanov sočasno izdala odlok o začasni splošni zaustavitvi vseh za življenje nenujnih proizvodnih obratov, je italijanska vlada na pritisk zveze zaposlovalcev, Confindustria to odločitev prepustila lastnikom kapitala. S tem je izpodjedla učinek pozaprtja javnih ustanov in prisilne karantene preostalega prebivalstva.
Kapital ne presoja v korist zdravja ljudi, marveč zdravja lastnih naložb in zasebnega bančnega računa. Tako je samo v Milanu - središču Lombardije, kjer beležijo največje število umrlih - 300.00 ljudi še vedno bilo prisiljeno nadaljevati z delom v proizvodnji nenujnih dobrin, kar je ljudi in njihove družine izpostavilo novim in nepotrebnim okužbam. Sledil je niz stavk, ki je zajel vso severno Italijo in o katerih osrednji mediji, ki hkrati propagirajo krilatico Ostanite doma in bi morali te stavke podpreti, molčijo. Stavkalo je 700 delavk v tovarni Electroluxa v Solari, 450 tekstilcev v Mantovi, delavci Hitachijeve izpostave v Toskani, delavci tovarne Fiat-Chrysler v bližini Neaplja s 6.000 zaposlenimi, beneški delavci v pristaniškem skladišču... Vsi so zahtevali ustrezno zaščito in prekinitev nenujne proizvodnje. Italijanska vlada je to odločitev sprejela šele dva tedna po zaostritvi epidemiološke krize, v soboto, 21. marca. Prepozno.
"Ostanimo doma je zato tudi v našem prostoru, kjer podjetja zaustavljajo proizvodnjo večinoma le tam, kjer je prišlo do prekinitve dobavne verige, krilatica, ki prikriva razredno segregacijo med tistimi, ki lahko, in tistimi, ki ne morejo ostati doma, pa bi lahko."
Izredne razmere
Oblasti, ki pravijo, da ne ustvarjajo izrednih razmer, ampak te ustvarja kriza, manipulirajo. Izbruh pandemije je resna zdravstvena kriza, ki jo je potrebno čim prej omejiti in zajeziti, saj ogroža preživetvene možnosti vseh, še zlasti ranljivih skupin prebivalstva. Aktivacija 37.a člena in podeljevanje policijskih oblasti vojski, ki naj bi nadzirala meje v resnici pa notranje gibanje prebivalstva, je sama po sebi oblika ustvarjanja izrednih razmer, ki z nevtralizacijo epidemije nima nikakršne povezave. Za dejansko zaščito zdravja ljudi bi bilo potrebno vojsko postaviti ob bok in v pomoč civilni zaščiti, ne pa jo s puškami na ramenih prestaviti na ulice ob bok represivnemu aparatu, policiji. Vojska bi morala, podobno kot na Hrvaškem, kjer je do sobote 21. marca samo pred kliničnim centrom Dubrava v Zagrebu postavila 28 šotorov za sprejem bolnikov s koronavirusom, vskočiti in poskrbeti za vzpostavitev ali dopolnitev mreže pomoči prebivalstvu. Najprej medicinske in s tem povezane logistične in tehnične pomoči, kar bi bil nujen korektor že tako podhranjenemu in pokrčenemu javnemu zdravstvu; nato preskrbe s prehrano, denimo v obliki poljskih kuhinj tistim, ki so po zaprtju javnih ustanov, predvsem šol in vrtcev ter centrov za brezdomce ostali brez možnosti edinega toplega obroka na dan, kot tudi razvažanja pomoči ranljivim skupinam, ki so ob ukinitvi javnega prevoza ostale odrezane od oskrbovalnih centrov. Namesto tega so ranljive skupine prepuščene same sebi ali pa je ta pomoč v pičli obliki prepuščena iniciativi in predvsem proračunu posameznih občin, največkrat v obliki razdrobljenega prostovoljstva. Tako beremo, da se je okrog sto voznikov Ljubljanskega potniškega prometa po začasni ustavitvi te javne službe prostovoljno javilo za razvažanje obrokov starejšim ljudem in otrokom iz finančno ogroženih družin, vendar pa obseg tega dela zavisi od voznega parka občine. Prostovoljstvo je seveda dobrodošlo, vendar samo od prostovoljstva in še toliko bolj v kriznih razmerah sistem ne funkcionira. Prav v takih trenutkih mora vskočiti vojska brez pušk. Namesto tega imamo obratno situacijo.
"Pandemijo se izkorišča kot šok terapijo za privajanje ljudi na drastične mere, ki bodo sledile, in s tem za privajanje na še nižjo stopnjo osnovnih pravic. Pri tem sta medsebojna odtujenost in nesolidarnost koristni."
Starost
Uradna neoliberalna politika in z njo prav vsaka vlada razpihuje predstavo, da je stabilna socialna blagajna ogrožena zaradi staranja prebivalstva. Na ta način se demagoško sproža tudi nesolidarnost do starejših. Dejansko pa stabilno socialno blagajno in s tem starejšo generacijo ogroža med ostalimi dejavniki predvsem prepolovljena prispevna stopnja delodajalcev za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki vse od leta 1996 namesto prejšnjih 15,50 odstotka znaša le še 8,85. Po izračunih Zveze svobodnih sindikatov Slovenije je bila zaradi tega pokojninska blagajna v pičlih nekaj letih prikrajšana za 8, 2 milijarde evrov vplačil. Iz tega, poleg minimalnih plač in toliko nižje vplačanih prispevkov, danes tudi izhaja revščina upokojencev.
Pandemija zahteva etično ravnanje in ohranjanje zdravja in življenja vseh, še toliko bolj ogroženih skupin, med katere sodijo tudi starejši. Vendar se bo po preteku epidemije ista neoliberalna politika, ki starejše popredmetuje in obravnava le še kot vir zaslužka, v nasprotnem primeru pa bremena, nemoteno nadaljevala. In to z novimi zamahi, saj sledi novi val krčenja in privatizacije javnega sektorja in s tem oskrbe starejših. Kot posledica ZUJFu se je v preteklosti oskrba v domovih za starejše, pri čemer v zadnjih dvajsetih letih kapitalistična država ni zgradila niti enega javnega doma, je pa toliko izraziteje podeljevala koncesije vsevprek, izrazito poslabšala. Ta zakon je namreč med drugim prinesel drastično pokrčenje števila zaposlenih v domovih za starejše in s tem, ob podplačanosti in izgorelosti peščice zaposlenih, tudi padec kvalitete in obseg oskrbe, istočasno so naraščale cene oskrbe. Kar je bil nekoč osnovni standard, sedaj velja za nadstandard. Novi predlogi oskrbe starejših so še bolj zaskrbljujoči. Obeta se nadaljnje širjenje zasebnega sektorja in s tem vse večja nedostopnost oskrbe kot tudi njeno nadaljnje krčenje v okviru javnih zavodov. Oskrba starejših se bo v naslednji fazi iz javnih domov prenašala vse bolj na družinske skupnosti in prostovoljne nevladne organizacije, prav v težnji prenašanja stroškov oskrbe na neplačane družinske člane in prostovoljce. Medtem pa se bodo subvencije iz državnega proračuna nemoteno stekale h kapitalu.
Pandemijo se izkorišča kot šok terapijo za privajanje ljudi na drastične mere, ki bodo sledile, in s tem za privajanje na še nižjo stopnjo osnovnih pravic. Pri tem sta medsebojna odtujenost in nesolidarnost koristni. In za to bo na dolgi rok poskrbela tudi morebitna aktivacija 37.a člena. V tem je dejanski cilj in smisel ustvarjanja izrednih razmer. Po že napovedanih vladnih ukrepih - tudi drugod in ne samo pri nas - bodo ljudje za premostitev krize prejeli le drobtinice, medtem ko bo veliki kapital, ki si je nagrabil ogromno zasebnega bogastva v zadnji krizi na račun državnih subvencij, uveljavljal pravice do novega reševanja z javnim denarjem, kar bo prineslo nove reze v socialne transferje, novo kleščenje in krčenje že tako podhranjenega in opustošenega javnega sektorja in nov val privatizacije. Socialni upor je neizbežen in nujen. Vlada umetno uzakonja izredno stanje, da bo v prihodnje lažje upravičila prisotnost vojske na ulicah kot represivnega organa, ki bo nastopil, tokrat legalno, kot organ pregona in kriminalizacije najšibkejših. Zato tudi sedaj ne more sodelovati v humanitarnih akcijah, da bi se privadila na gledanje na ljudi kot pomoči potrebnih, ampak kot kršiteljev in potencialnih sovražnikov države. Sicer bi se v prihajajočem po-epidemičnem socialnem vrenju lažje postavila na stran in v bran soljudi. Tako pa se ne bo. Njena zdajšnja aktivacija kot represivnega organa z enakimi pooblastili kot policija je predpriprava na pregon in zatrtje stavk in množičnih protestov. Kar Macronova vlada velikega kapitala v Franciji ni mogla postoriti v zadnjih dveh letih ob socialnem uporu gibanja Rumenih jopičev, sestavni del katerega so bile podplačane medicinske sestre, prekarke in prekarci in ljudje na pogodbah za določen čas, bo zlahka opravila z vojsko. Prepoved združevanja, na katero se navaja ljudi v času zdravstvene krize, a le na javnih površinah, bo imela povsem novo in odkrito vlogo. V tej srhljivi luči, ki nam brli na koncu tunela, zato ne preseneča, da je denimo Portugalska, ko je 18. marca 2020 razglasila krizno stanje, v istem zamahu razveljavila ustavno pravico državljank in državljanov do stavke, prvikrat po zrušenju fašističnega režima leta 1974.
