(KONTRA) Vpis v srednje šole: Izpoved starša devetošolca, ki je bil samo prav dober

V rubriki Kontra se tokrat ne bi lotil(i) teme vpisa v srednje šole, če ne bi starejši od mojih dveh sinov prejšnji mesec končal 9. razreda osnovne šole in zadnje mesece dal skozi mučnega, birokratskega, vzgojno-nevzgojno-prevzgojnega obreda prehoda na naslednjo izobraževalno stopnjo.

Cenjene bralce zato že vnaprej opozarjam, da bo ta tekst precej oseben.

Lajf je bil drugačen

Povedati moram, da nisem med tistimi starši, ki svoje otroke za vsako ceno zagovarjajo pred krivicami, ki da se jim dogajajo v šoli. Niti ne mislim, da se jim. Zgodbe o starših, ki prihajajo ravnatelje ustrahovat z odvetniki, se mi zdijo neverjetne kot literatura o Marsovcih. Resda sem pri nekaterih predmetih kritičen do kurikuluma, ne pa tudi do učiteljev. Šolnikom v neposredni proizvodnji zaupam in cenim njihovo delo.

Po pravici povedano, šolske zadeve mojih otrok me ne zanimajo pretirano. Vesel sem vsake dobre ocene, slabe volje sem zaradi slabe. Pripravljen sem jima pomagati pri razlagi snovi — če jo (še) razumem — in pri nalogah. Sicer redno, a površno kontroliram njune šolske dolžnosti.

Včasih se mi že to zdi preveč. Njune šolske obveznosti me obremenjujejo. Še posebej so me obremenjevale v zadnjih treh polletjih, ko je bila šola na daljavo in ko bi lahko visel na računalniku zaradi njiju vsaj še toliko, kot sem visel na računalniku službeno (in) zase.

Ne vidim smisla starševanja v tem, da bi namesto otrok še enkrat delal šolo. To se mi ne zdi potrebno, niti se mi odkrito rečeno ne ljubi. Moj oče se ni ukvarjal z mojo šolo, ne z osnovno ne z gimnazijo ne s faksom. Mama mi je težila glede tega, pa tudi ona se je sčasoma unesla.

Zaradi tega imam včasih slabo vest. Vem, da je bilo pred 40 ali 50 leti drugače. Šole in družine so bile drugačne. Lajf je bil drugačen. Lajf odraslih in lajf otrok. Lahko bi se prilagodil, kajneda.

Zato nisem prepričan, da imam prav, ko tako razmišljam. Ne mislim pa, da sem zato slab oče. Predvsem pa ne mislim, da je s šolskim sistemom vse v redu. Zlasti z vpisom v srednjo šolo.

Prav dober med najslabšimi

Sin je končal 9. razred s solidnim prav dobrim uspehom. Ne brez trojk, a tudi ne brez petic, v glavnem pa s štiricami. Z njegovo mamo sva spomladi delala dramo, toda bilo je prepozno. Že v 7. in 8. razredu je po neumnem izgubljal točke pri brezveznih predmetih, pri katerih pridni fantje po defaultu dobijo petico. Žal pa tudi pri pomembnih.

Najbolj me je bilo sram, da mu s svojim brezhibnim jezikovnim znanjem nisem znal pomagati izboljšati ocene pri angleščini in slovenščini. Pri obeh slovnicah sem sodeč po testih, ki jih je nazadnje pisal, sam izpadel kot funkcionalno nepismen ali didaktično dislektičen debil.

Pa da ne bo pomote: sin je neproblematičen, za moje pojme še kar ubogljiv in — kot so učitelji radi poudarjali, ko so naju z materjo na govorilnih urah opominjali — tudi bister. Seveda je pa temu primerno iznajdljiv, krivine hvatajoč smrkavec s pomanjkanjem zic-ledra. Včasih razigran in včasih mulast. Sweet little fifteen.

Pubertetniške premene v glavi in telesu so mu najbolj ven udarile na odnos do šole. Zlasti zadnji razred je končal kot kak študent, ki obvlada skeniranje zapiskov najpridnejše sošolke, in se zanašal, da mu bomo zrihtali inštruktorja. Če bi mu bil simpatičen. Ker je drugače itak brez veze.

In da ne pozabim priznati: sin je bil s svojim solidnim prav dobrim uspehom med najslabšimi v razredu!

Hočete slišati še več? Vem, bedno zadoščenje — ampak še zdaleč ni bil edini, ki je imel probleme z vpisom. Tudi odličnjaki so jih imeli! Tudi tisti, ki so jim starši res non-stop viseli za vratom in jim težili. Pa ne samo na naši šoli!

Ponudba in povpraševanje

Veliko devetošolcev se februarja ambiciozno vpiše na (eno) srednjo šolo z določenim številom zahtevanih točk, vendar tega praga nazadnje ne doseže.

To je slalom med potrebnim številom točk — seštevkom ocen iz zadnje triade — in številom razpisanih prostih mest na srednji šoli (oz. presežkom prijavljenih). Število točk je izračunano glede na uspeh šole na maturi in ga pozneje prilagajajo kasnejšemu navalu na to šolo.

Ko mnogi bodoči dijaki junija ugotovijo, da bodo morali prijavnico na prvotno izbrano srednjo šolo zaradi premalo točk prenesti drugam — in to na kar deset prioritetno razvrščenih alternativ! —, se naval preusmeri na druge šole. Tudi na tiste, ki so prej veljale za slabše in so bile dostopne z nižjim pragom. Ali pa zanje pač ni bilo (toliko) zanimanja.

Šole se na to ažurno odzovejo. Kot vsak podjeten branjevec, ki instinktivno razume princip ponudbe in povpraševanja.

Naenkrat gre zares v Ljubljani

Devetošolci nenadoma spoznajo, da gre zares (seveda pa se še vedno delajo kul). Število potrebnih točk iz 7. do 9. razreda se nazadnje še enkrat, tokrat res zadnjič zviša. Na šole, na katere bi se februarja še lahko predvpisali — pa se niso —, se junija ne morejo več vpisati, ker so vstopni pragovi zdaj višji. Starši začnejo doživljati živčne zlome in si pulijo lase. K otrokovi listi desetih zadnjih šans pripenjajo ganljive prošnje, naj se ga/jih usmilijo.

Lahko se namreč zgodi, da vaš otrok zaradi ne lepem višjih kriterijev ne bo sprejet niti na poklicno šolo. Slišal sem za primere, da se je letošnja ljubljanska mladina vpisovala tudi na Srednjo šolo Josipa Jurčiča v Ivančni Gorici. Ta je še relativno blizu. Nekateri so se namreč vpisali (ali se poskušali vpisati) celo na Šolski center Postojna.

Kot vemo iz letošnjih statistik, je okrog dvesto ljubljanskih devetošolcev izviselo. Niso bili sprejeti na nobeno srednjo šolo.

Janša bi najbrž rekel, da so to na asfaltu rojeni otroci prvorazrednih, ki mislijo, da jim je država dolžna vse zagotoviti.

Nekoč je bil baby boom

Vemo pa tudi, da je to problem predvsem v Ljubljani. Že v pol manjšem Mariboru je bistveno manjši. Očitno gre za splet demografskih in ministrovanjskih okoliščin.

Kandidatov za vpis v srednje šole je bilo letos 500 več kot lani. To se približno ujema z letnimi podatki o rojenih v Sloveniji. Leta 2006 se je namreč rodilo 775 otrok več kot leta 2005.

Se še spomnite, kako smo bili vsi veseli, ko se je leta 2004 začel baby boom? Takrat se je prvič rodilo 640 otrok več kot leto prej. Leta 2007 se je rodilo že 891 otrok več kot leta 2006, leta 2008 pa kar 1.994 več kot leta 2007! (Moj mlajši sin naj se kar pripravi. V njegovem letniku bo šele štala.)

Po letu 2010 se je rast rodnosti sicer umirila. Toda leta 2015 — ko so se rodili otroci, ki grejo letos septembra v devetletko —, se je še vedno rodilo 1.709 otrok več kot takrat, ko so se rodili tisti, ki so jo letos končali! Ali čez 2.500 več kot leta 2000!

Nepomembna razvojna tema

Kaj pa na to pravi MIZŠ? Nič.

Srednje šole niso nikoli prav razburljiva in pomembna razvojna tema, razen če se zgodi kaj takega kot letos. Kar se sicer manj drastično dogaja že najmanj od leta 2005 — ko so točke po ukinitvi ekstercev ostale edini kriterij — in kar se bo naslednjih deset let dogajalo še bolj drastično. Zlasti na gimnazijah, kjer se število vpisanih že 25 let ne zmanjšuje. Za razliko od poklicnih šol, kjer se je vpis od leta 1995 zmanjšal za trikrat, in strokovnih, kjer se je zmanjšal za tretjino.

Tam je prostor, kamor bomo lahko pošiljali prihajajoče generacije. Na gimnazije pa očitno ne — če jih ne bodo prilagodili večjemu povpraševanju.

To veliko pove o tem, kako vizionarsko si pedagoški ministri v gosjem redu predstavljajo šolstvo in izobrazbo in znanje in raziskave in razvoj kot temelj vsega in napredka.

Kar zadeva mojega sina, se je vse srečno končalo. Vpisal se je na gimnazijo, ki je baje zelo dobra. In obljubil, da se bo poboljšal.