Slavica Pičerko Peklar
"Tiste prve dni, ko se je začelo govoriti, da koronavirus ni kar neka gripa ali pljučnica, me je za hip prešinilo, kaj pa zdaj. Vsak dan sem kot poštar v stiku z res veliko ljudmi, zato so bili takrat dobrodošli nasveti, kako ravnati, da čim bolj preprečimo širitev okužbe. Zaščitna sredstva so nam dali, razkužila imamo, zdaj pa je na nas, da jih uporabljamo.
Moram reči, da tako kot moji sodelavci te dni ravnam, kot nam je bilo ukazano. Ne gre samo za nas, pač pa me bolj skrbi za moje domače, pa seveda tudi za ljudi, s katerimi pridem v stik, čeprav v teh časih res samo na daleč. Razmere so se za nas poštarje krepko spremenile. Včasih so ljudje radi stopili do nas, poštarjev, ob prevzemu pošte smo še kakšno rekli, zdaj tega ni več. Ljudje se zapirajo v svoje domove in veliko jih je, ki iz varnih zavetij svojih stanovanj pokukajo, ali smo že prišli naokrog, počakajo, da odidemo, pošto pustijo še nekaj časa v nabiralniku in šele čez uro ali dve vzamejo, kar smo prinesli," opaža poštar Blaž Zorec, ki se je pretekli dve leti, kar je pismonoša, veselil prav teh stikov z ljudmi. "Vidim pa, da so predvsem starejši, tisti, ki živijo sami, že zelo osamljeni, nekateri pomahajo z okna, spet drugi skoraj naskrivaj pokukajo izza vrat in bolj potihoma pozdravijo. Ljudi je kar strah in ne vedo, koliko stikov si še lahko dovolijo. Radi bi poklepetali, a se bojijo. Se pa najde kdo, ki, tako na daleč, povpraša, kako nam gre, poštarjem, pa kako gre njihovim sosedom na vasi." Do sto kilogramov pošte si je v nekdanjih časih naložil na svoj moped, zdaj pa je pošte precej manj.
"Veliko več kot pred časom pa je tačas poštnih pošiljk, paketov. Ljudje ne morejo v trgovine, pa naročajo, kar menijo, da potrebujejo, preko spleta. Prineseno jim pustimo kar na stopniščih, stikov med nami ni. Še reklamne letake na terenu, kjer tačas delam, to je občina Markovci, nosimo zdaj le dvakrat na teden. Več je dela zaradi paketov, sicer pa kakih večjih sprememb pri svojem delu ne opažam," razlaga Blaž Zorec, ki pride v službo kmalu po 6. uri zjutraj, s kolegi razvrsti pošto, sede na svoj moped in se zapelje po vaseh. "Se mi zdi, da je v teh dneh že nasmejani poštar dovolj dober znak, da se bomo izvlekli iz resnično nič kaj prijaznih razmer. Veste, ni lahko ždeti cele dneve doma, kar se zdaj menda dogaja predvsem v mestih. Tukaj, na podeželju, je vendarle drugače. Ljudje gredo ven, na svoje vrtove, tudi na poljih je treba opraviti spomladanska dela. Ko se vozim naokoli, vidim ljudi, ki hitijo po opravkih. Res druženja ni več, ljudje naredijo, kar morajo, in gredo vsak na svojo stran. A na prvi pogled gre življenje na podeželju po bolj ali manj ustaljenih poteh. Da bi me kdo zdaj povabil, naj postojim, da bova kakšno rekla, tega pa resnično ni," dodaja Blaž Zorec.
