Lahko pričakujemo "sobivanje" krompirja in električne energije?

V osnovi je treba razlikovati med agrofotovoltaiko in siceršnjo postavitvijo fotovoltaike na kmetijska zemljišča. Pri prvi gre za proizvodnjo električne energije na površinah, kjer se izvaja kmetijska dejavnost - agrofotovoltaika na neki način označuje simbiozo dveh dejavnosti (pridobivanje energije pa na takem področju "služi" kmetijski dejavnosti in proizvodnji).

Sedanja zakonodaja opisanega sobivanja kmetijstva in energije še ne omogoča, je pa trenutno v pripravi sprememba, ki bi to utegnila preobrniti. Si lahko obetamo sobivanje krompirja in proizvodnje elektrike? Kakšne so prednosti in slabosti?

Kakšen bo vpliv na pridelavo hrane?

Na prvi pogled nas lahko nekoliko zaskrbi predvsem vprašanje, kako bo pridobivanje energije na kmetijskih zemljiščih vplivalo na pridelavo hrane. Bistveno je, da primarni namen zemljišč ostane nespremenjen - zaradi agrofotovoltaike ne bo (in ne sme biti) ogrožena proizvodnja hrane, temveč se s pravilno zasnovo lahko izboljša (ali pa vsaj ohrani) pridobivalni potencial zemljišč (dosežejo se sinergijski učinki) in poveča izkoristek zemlje. Sončni paneli lahko nudijo delno osenčenje v času vročinskih valov, zmanjšujejo učinke suše, delno zaščitijo pred točo in močnimi vetrovi, zmanjšujejo erozije in ščitijo pred pozebo. "Prvi korak v tej smeri smo naredili z Zakonom o umeščanju naprav za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov energije, kjer smo predvideli sprejem pravilnika, ki bo predpisal robne pogoje za doseganje sinergijskih učinkov," odgovarjajo na ministrstvu za infrastrukturo, kjer pospešeno uvajanje sončnih panelov podpirajo; za dosego ciljev, zastavljenih na nacionalni in evropski ravni, jih bo namreč treba nameščati na vseh primernih območjih. Tudi ministrstvo za kmetijstvo izrecno ne nasprotuje vsem agrofotovoltaičnim panelom na kmetijskih zemljiščih. Pravijo, da bi bilo smiselno, da bi se (denimo na slabših kmetijskih zemljiščih z nizko boniteto in na pašnikih) dopuščalo nekatere sončne panele. "Pogoj pa je, da agrofotovoltaika ne posega v primarni namen zemljišča in da ta ostane nespremenjen. Proizvodnja hrane zaradi proizvodnje elektrike ne sme biti manjša ali celo ogrožena, kvečjemu obratno," izpostavljajo.

Se bo zapletlo pri namembnosti zemljišč?

Največji problem se pojavlja pri definiranju namembnosti zemljišč. Če želimo na nekem kmetijskem območju hkrati imeti kmetijske kulture oziroma živinorejo ter panele za pridobivanje sončne energije, bo treba na zemljiščih najverjetneje uvesti dvojno oziroma spremljevalno rabo. Tu pa med deležniki prihaja do nekaterih razhajanj, zaradi katerih bi se procesi utegnili zaplesti.

Ministrstvo za kmetijstvo dvojni rabi na kmetijskih zemljiščih denimo ni naklonjeno in meni, da je treba za vse elektrarne iz obnovljivih virov energije spremeniti namensko rabo prostora. "Smiselno bi bilo, da se agrofotovoltaika pogojno dopusti na kmetijskih zemljiščih in za to vrsto se namenska raba ne spreminja," izpostavljajo in dodajo, da je v tem kontekstu treba določiti kriterije, kaj, kje ter pod kakšnimi pogoji je umeščanje dopustno. Nadalje pa menijo, da je treba za sončne elektrarne prednostno uporabiti druge površine (denimo strehe industrijskih hal, nakupovalnih središč in parkirišč ob njih, javnih zgradb) in druge degradirane površine (kot so opuščeni kamnolomi, opuščene industrijske površine), ne pa nujno njiv, pašnikov, nasadov.

Na ministrstvu za infrastrukturo, obratno, možnost dvojne oziroma spremljajoče rabe podpirajo, zato so z osnutkom zakona (ZUOVE), ki je trenutno v javni obravnavi in je predmet usklajevanj z ministrstvom za kmetijstvo, želeli zagotoviti primerno pravno podlago. Z njimi se strinjajo tudi v Holdingu Slovenske elektrarne, ki take modele že preizkuša. "Tipičen primer je naša Sončna elektrarna Prapretno, pri kateri že uspešno preizkušamo z pašo ovac pod moduli," pojasnjujejo, a se obenem strinjajo s kmetijskim ministrstvom, da v Sloveniji obstaja še veliko degradiranih površin, ki so primerne za postavitev velikih sončnih elektrarn, zato bi bilo prednostno za gradnjo velikih sončnih elektrarn uporabiti ta zemljišča. "Poleg tega je v naravi tudi veliko zemljišč, ki so sicer kategorizirana kot kmetijska, dejansko pa so to zapuščena in neobdelana zemljišča, ki so prav tako uporabna za gradnjo sončnih elektrarn," zaključujejo. Prav o zapuščenih zemljiščih spregovori tudi Dušan Gvozdič iz Zadruge sončnih elektrarn Slovenije, ki ima trenutno pripravljena že dva agrofotovoltaična projekta, čakajo le še na spremembo zakona. Teoretične načrte za umeščanje sončnih elektrarn na kmetijske površine imajo predvsem na območju Haloz (Majšperk, Cirkulane, Zavrč), kjer je, opažajo, ogromno zapuščenih vinogradov in drugih neuporabljanih površin. Če bo agrofotovoltaika naposled mogoča, bo moral kmet, če bo želel na svojih kmetijskih površinah pridobivati energijo, obuditi še zapuščen vinograd. "To je v interesu države," dodaja Gvozdič.

Kako daleč smo v Sloveniji?

Agrofotovoltaika je dejavnost, ki je v tujini v porastu in je skozi leta pokazala številne dokazane pozitivne učinke tudi na področju kmetijske proizvodnje, kot eno ključnih področij razvoja obnovljivih virov energije v prihodnosti pa jo prepoznava tudi Evropska komisija v akcijskem načrtu RePower EU. Vseeno pa je treba vplive na kmetijstvo pred uvedbo docela preučiti. Pri nas celostnih ocen za zdaj še nimamo, malo je tudi strokovnega znanja in izkušenj o vplivu na kmetijstvo. "Dejstvo pa je, da nekatere kmetijske kulture bolje obrodijo, če so osenčene. Na sadovnjake smo doslej po zakonu lahko dajali mreže proti toči, zdaj bi lahko bila sončna elektrarna delna zaščita proti takim ekstremnim vremenskim dogodkom, istočasno bi lahko na tak način shranjevali deževnico za namakanje in pridelek bi bil bistveno večji, kot je danes," dodaja Gvozdič. Sicer pa v strokovnih krogih velja, da je agrofotovoltaika zanimiva za uporabo v trajnih nasadih, na degradiranih kmetijskih površinah, v rastlinjakih, deloma tudi na pašnikih (poznamo različne tipe agrofotovoltaike), ne pa tudi na njivah.

V Evropski uniji je bil prvi agrofotovoltaični sistem postavljen leta 2011 v Franciji in Italiji. Za prvi tovrstni poskus (oziroma za nekakšen zametek prve slovenske agrofotovoltaike) lahko pri nas štejemo prvo prostostoječo in fiksno sončno elektrarno v Vrenski Gorci v Bučah, ki so jo odprli pred dvanajstimi leti. MFE oziroma mala fotovoltaična elektrarna Buče je bila postavljena na zemljišču, ki je bilo takrat zaraščeno s travo in grmičevjem ter uporabljano za pašo drobnice. Na leto z MHE Buče zagotavljajo 600 tisoč kilovatnih ur električne energije za približno 150 gospodinjstev, še vedno pa se lahko zemljišče uporablja kot včasih, torej za pašo.

Trenutno je v Sloveniji v načrtu tudi izvedba pilotnega projekta, s katerim bo preverjena možnost sobivanja kmetijstva in proizvodnje električne energije prek sončnih elektrarn na isti površini. V okviru slednjega bo stroka poiskala odgovore na dileme, kako gostota sončnih panelov vpliva na pridelavo kmetijskih kultur, kakšna nosilna konstrukcija panelov omogoča obdelavo kmetijskega zemljišča s stroji, kako bi lahko čim bolj preprosto zgradili velike sončne elektrarne na velikih obdelovalnih površinah. Projekt izvajajo HSE, Elektro Ljubljana ter Kmetijski inštitut Slovenije (Infrastrukturni center Jablje). Prizadevanja trenutno tečejo predvsem v smeri iskanja novih novih finančnih virov.