Leta 2017 sem v Frankfurtu opravljal svojo prvo dvotedensko Erasmusovo prakso. Moja srednja šola je bila že v tem času veteran v sodelovanju z različnimi evropskimi podjetji. Nas, dijake, je vedno spodbujala, da smo sodelovali pri čim večjem številu praks ter vpili čim več evropskih izkušenj. Toda kaj sem vedel jaz, tedaj 17-letnik, ki je bil navdušen, da bo prvič videl Frankfurt v vsem svojem sijaju? Koga od nas, nadobudnih srednješolcev, je tedaj zanimala širša slika evropske integracije, evropske predstave "velike družine" in vse druge vrste boleče evropskega žargona? Takrat sem hotel samo uživati v nesmiselno predragi skodelici čaja na Römerbergu. Leta 2019 sem se zaradi študija preselil iz Hrvaške v Slovenijo. Na tej točki sem začel resneje razmišljati o Evropski uniji.
Kaj je zdaj zame Evropska unija? Pragmatično povedano, en papir manj. Po vsej verjetnosti se na marsikateri točki sploh ne zavedam, kolikokrat sem imel en papir manj. Kot državljan članice EU si pogosto napačno mislim, da je to samoumevno – najboljši primer evropske solidarnosti, kajne?
Vendar je EU zame nekaj več kot le lahek izhod iz pretirane birokracije. Je pomemben košček moje evropske identitete. Prav zaradi EU se v drugih državah članicah počutim bolj domače. Zlom okončine v, recimo, Litvi zveni toliko bolj privlačno, saj bo to pokrilo evropsko zdravstveno zavarovanje. EU povezujem tudi z drugimi stvarmi, ki imajo zame tipično evropski značaj. Recimo, gledanje Evrovizije in neizbežno obtoževanje EBU in EU (čeprav ni povezana z nastopom) volilnih goljufij ter priseganje, da se ta glasbena dekadenca ne bo več nikoli gledala. Potem pa ponovno ogled tekmovanja naslednjega maja.
EU ni panaceja za vse (v mojem primeru študentske) težave – recimo, urejanje študentskega doma v Sloveniji, ki se je izkazalo za skoraj nemogoče. Včasih diskurz EU slepo teče k retoriki osladnih citatov, ki spominjajo na romantične filmske uspešnice iz osemdesetih o miru in ljubezni, upanju in brezmejnem optimizmu. Vendar kljub občasnim nadležnostim evropejstva lahko zamižim na eno oko.
Kajti če ne z EU, kako pa?
