Volivke in volivci se bodo 9. junija na posvetovalnem referendumu lahko opredelili tudi do vprašanja, ali naj se sprejme zakon, ki bo urejal pravico do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Predlog zakona so poslanci to pomlad že obravnavali, a se v koaliciji, kljub načelni podpori, niso odločili podpreti ga, in sicer z argumentom, da gre za tako pomembno družbeno vprašanje, da je treba o tem najprej povprašati volivke in volivce. Če bo večina odgovorila pritrdilno, je na soočenju na nacionalni televiziji dejala Tereza Novak, poslanka Svobode, bodo koalicijske stranke predlog zakona ponovno vložile v zakonodajno proceduro.
Ta v sedanji različici predvideva, da bi imel pravico do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja bolnik, ki "doživlja zanj neznosno trpljenje, za katero ne obstaja zanj sprejemljiva možnost lajšanja in ki je odraz terminalne bolezni, hude trajne bolezni s stalnimi ali ponavljajočimi se simptomi ali druge okvare zdravja, katere zdravljenje ne daje utemeljenega pričakovanja na ozdravitev oziroma izboljšanje zdravja". Pomoč pri končanju življenja v primeru akutne duševne motnje je izključena. Tudi zgolj "utrujenost od življenja" ne bi bila zadosten razlog za upravičenost do te pravice.
Pomoč pri samousmrtitvi in evtanazija
Pri tem velja izpostaviti, da predlog pomoči pri prostovoljnem končanju življenja predvideva pomoč pri samousmrtitvi, kar pomeni, da bi bolnik smrtonosno učinkovino, ki jo bo zanj v lekarni prevzel pooblaščeni zdravstveni delavec, sam vnesel v telo bodisi z zaužitjem bodisi bi sam aktiviral injiciranje. Evtanazija bi bila dopustna le izjemoma, "če pacient ni zmožen sam vnesti smrtonosne učinkovine v telo ali če obstajajo za to drugi utemeljeni razlogi".
Matjaž Zwitter: "V Sloveniji še zdaleč nimamo vsakomur dostopne, kvalitativne paliativne oskrbe"
Postopek bi bilo mogoče vedno začeti zgolj na izrecno izraženo željo bolnika, zdravstveno osebje mu te možnosti ne sme predstaviti na lastno pobudo. Po prvem pogovoru z osebnim zdravnikom o možnosti prekinitve življenja morajo obvezno preteči najmanj trije dnevi do drugega pogovora. Šele če bolnik tudi po drugem pogovoru vztraja pri svoji želji, skupaj z zdravnikom izpolni zahtevek, ki ga zdravnik nato pošlje komisiji za prostovoljno pomoč pri končanju življenja. Pri podpisu zahteve mora biti prisoten notar. Komisija po prejemu zahteve določi neodvisnega zdravnika, ki pregleda bolnikovo dokumentacijo in poda mnenje, ter psihiatra, ki bolnika pregleda in poda mnenje, ali je sposoben odločanja o sebi. Končno odločitev o sprejetju/zavrnitvi zahtevka na podlagi vseh prejetih mnenj sprejme komisija, ki o tem izda odločbo. Na podlagi te lahko bolnik kadarkoli zdravniku poda pobudo za izvedbo končanja življenja. Postopek je treba izvesti najkasneje v 15 dneh po podani pobudi. Avtorji zakona izpostavljajo, da predlog bolniku zagotavlja, da lahko kadarkoli med postopkom brez posledic odstopi od zahteve po končanju življenja, s čimer se postopek takoj prekine. Vsak zdravnik kot tudi diplomirana medicinska sestra, ki sta prisotna ali sodelujeta pri zadnjem dejanju, imata možnost zavrniti sodelovanje in uveljavljati ugovor vesti.
Svobodna izbira
Eden od soavtorjev zakona, Andrej Pleterski iz Srebrne niti, poudarja, da bodo na referendumu volivke in volivci lahko povedali, ali so za to, da dobijo svobodno izbiro o koncu življenja na miren in dostojen način. "Uzakonitev pomoči pri prostovoljnem končanju življenja bi tudi tistim, ki si želijo naravnega konca življenja, to omogočila." Pojasni, da v primeru, ko se zdravniki odločijo za paliativno sedacijo, bolnik ne more o tem odločati, saj je običajno že v deliriju ali se duši zaradi narave zdravstvenega stanja. "Podatki kažejo, da 83 odstotkov bolnikov, ki dobijo paliativno sedacijo, umre v 48 urah. In to ni naraven konec smrti," odgovarja tistim, ki se s predlaganimi rešitvami ne strinjajo. Poleg največjih verskih skupnosti in opozicijskih SDS in NSi, so odločne nasprotnice zakona tudi različne zdravniške organizacije. Matjaž Zwitter, zdravnik in profesor pri predmetu Medicinska etika in pravo na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani, poudarja, da bi bilo vsekakor nujno z zakonom urediti vprašanja, ki se nanašajo na konec življenja. Vendar ne na način, kot je zapisano v predlogu zakona. Meni, da je krog upravičencev po zapisanih kriterijih za pomoč pri prostovoljnem končanju življenja preširok. Prav tako je prepričan, da bi zdravniki morali meti pravico soodločati, ali je oseba do tega upravičena ali ne.
Nasprotniki kot alternativo pomoči pri samousmrtitvi ponujajo paliativno oskrbo. Tudi Zvitter izpostavi paliativo, a poudarja, da "pri nas še zdaleč nimamo vsakomur dostopne kvalitetne paliativne oskrbe. Tudi onkološkim bolnikom, za katere je na tem področju najbolje poskrbljeno, v nekaterih delih Slovenije paliativa ni dostopna, zato bi država morala zanjo nameniti več denarja," zaključi onkolog.
Ureditev po svetu
Nizozemska - prva evropska država, ki je leta 2002 uzakonila evtanazijo in pomoč pri samomoru. Od lani imajo to pravico s soglasjem staršev tudi otroci od prvega leta starosti, pri čemer je pogoj, da imajo neozdravljivo bolezen in trpijo ali imajo takšne nepravilnosti, da je smrt samo vprašanje časa.
Belgija - evtanazijo je uzakonila pol leta za Nizozemsko in nima nobene starostne omejitve zanjo.
Luksemburg - evtanazija in pomoč pri samomoru sta bili uzakonjeni leta 2009.
Švica - od leta 1998 je dopuščena pomoč pri samomoru tudi tujcem.
Španija - od 2021 je dovoljena pomoč pri končanju življenja.
Avstrija - legalizirala je pomoč pri samomoru leta 2022.
Portugalska - maja 2023 je parlament dekriminaliziral evtanazijo.
ZDA - na zvezni ravni je pomoč pri končanju življenja nezakonita, medtem ko jo v zveznih državah Oregon, Washington, Kolorado, Havaji, Kalifornija in Vermont dovoljujejo.
Kanada – evtanazijo in pomoč pri samousmrtitvi je uzakonila leta 2016.
Avstralija – leta 2017 je pomoč pri samomoru uzakonila zvezna država Viktorija.
Kolumbija – evtanazija je bila uzakonjena leta 2015.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
