(Na Zahodu nič novega) Filmčki

Če se je kaj dobrega izcimilo iz nedavne jutranje seanse reševanja naših vojakov iz Iraka, je to, da zdaj vemo, da ima naš predsednik rad filmčke. To je lahko zelo koristno. V moji službi smo, na primer, pripravili celo kopico kratkih filmčkov in drugega slikovnega pedagoškega materiala, ki ukaželjnim nadobudnežem na poljuden način razlagajo osnovne informacije in znanja s področja našega dela. Žal pristojnosti naše organizacije izrecno izključujejo področje obrambe in vojaških zadev, tako da težko ponudim pomoč glede tega, kako bi se v situacijah, v katerih gre za pomembna vojaška in zunanjepolitična vprašanja, moral obnašati vrhovni poveljnik oboroženih sil. A ne glede na to, da se na vojaške zadeve ne spoznam preveč, bi si upal trditi, da ne tako, kot smo videli v predsednikovem filmčku. Nisem povsem prepričan, da je legitimnim pričakovanjem državljanov glede ravnanja vrhovnega komandanta v takšnih situacijah mogoče zadovoljiti s predsedniško namrgodenostjo, za katero pri najboljši volji ne veš, ali jo povzroča peza poveljniške odgovornosti ali zgolj sarma ali dve preveč.
Obstaja pa cela vrsta filmčkov in slikanic, ki lahko predsedniku - in ne le njemu - razložijo osnovne pojme glede nekaterih temeljnih institucij, na katerih počiva in od katere je odvisna delujoča pluralistična demokracija. Na primer glede svobode govora. O teh stvareh v Sloveniji vsi vse vemo, pa imamo kljub temu, ali pa ravno zaradi tega, z njimi cel kup težav. V imenu spoštovanja različnih mnenj je predsednik Republike Slovenije nedavno poslušal slavnostni govor obsojenca na prestajanju zaporne kazni za gospodarski kriminal. Če mu bo to prešlo v navado, bi veljalo v državni protokol vključiti častni vod pravosodnih policistov. Že na Osankarici bi nam ponovno prišel prav. Prepričanje, da spoštovanje svobode govora od nas zahteva, da spoštujemo vsakršen govor in vsa različna mnenja, je seveda napačno. Tega ne boste našli v nobenem priročniku, nobeni slikanici, filmčku ali sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice. Prav nasprotno, svoboda govora, kot jo določa in ščiti 10. člen Evropske konvencije za človekove pravice, normalno funkcionira zgolj, če se je družba sposobna in pripravljena jasno in odločno odzvati na zlorabe te svobode za izražanje nestrpnosti in sovraštva ali spodkopavanja demokratičnih institucij in vrednot, ki smo jih ob osamosvojitvi zaščitili z ustavo. Verjetno ni treba poudarjati, da je v tem družbenem odzivu še posebej pomemben glas ljudi na izvoljenih političnih položajih. Na primer glas predsednika republike. Ko je tako pred časom eden od slovenskih parlamentarcev prostaško napadel člane ustavnega sodišča, težava ni bila v tem, da ni prišlo do kazenskega pregona, ampak da smo namesto odločne javne reakcije v obrambo ene ključnih institucij pravne države bili soočeni s tišino - v imenu spoštovanja različnih mnenj. Ta tišina sovraštvo legitimira in mu daje potuho. Strpnost do nestrpnosti svobode govora in demokracije ne brani, ampak ju ogroža.