"Ne zleknimo se pasivno na kavč"

Kako smo se v teh dneh, potem ko smo se zbudili v povsem drugačno življenje, kot smo ga poznali, znašli Slovenci? "Kakor kdo. Nekateri so odšli na svoje delovno mesto skoraj kot vsak drugi dan, drugi smo ostali doma. Pa ne na dopustu, v samoizolaciji. Z nalogo, da delamo od doma. Ali čakamo, da se bo situacija umirila, normalizirala. Da bo življenje spet v starih tirnicah. Otroci so ostali doma, vrtci in šole so zaprti. Tam, kjer je doma vsaj eden od staršev, to za zdaj niti ni velik problem, nekateri pa so v stiski zaradi varstva. V tem primeru stari starši niso 'rešitev', temveč so rizična skupina, zaradi izogibanja medsebojnih stikov tudi verjetno najbolj prizadeta. Menim torej, da v tem času ni nikogar več, ki ga trenutna situacija ne bi prizadela ali vsaj skrbela."

Človek lahko prenese marsikaj

Kako dolgo pravzaprav povsem v redu prenesemo družbeno izolacijo, preden ta resneje zmoti našo čustveno stabilnost?
"Kot sem že omenil, je ključnega pomena prilagajanje oziroma naša reakcija na spremenjene okoliščine. Pa trajanje in razvoj dogodkov. Nekatere posameznike so omejitve gibanja, zaprtje številnih trgovin in lokalov, prepoved prihajanja na delovno mesto in drugi omejevalni ukrepi tako presenetili, da se jim to zdi nemogoče. Ali vsaj močno pretirano reagiranje. Ker grozeče nevarnosti ne vidijo ali slišijo, kot bi jo na primer v primeru vojne, so tako trenutno bolj obremenjeni z omejevanjem svobode kot s pretečo nevarnostjo. Spremljanje števila umrlih za zdaj tudi ni, vsaj pri nas, tako šokantno, da bi večino prepričalo o potrebnosti in koristnost rigoroznih ukrepov. Zavedanje potrebnosti in koristnosti družbene izolacije za omejevanje negativnih posledic je namreč ključnega pomena za naš odziv in doživljanje vsega, kar se nam v tem trenutku dogaja. Da človek zmore veliko prenesti, pa imamo številne dokaze v zgodovini; bližnji in daljni, svetovni, narodovi in marsikdo v svoji osebni. Spomnimo se številnih vojn, ljudi v obleganih mestih, koncentracijskih taboriščih, zaporih, ugrabljenih in zadrževanih po kleteh. Mnogi, predvsem iz mlajše generacije, bodo presenečeni, koliko frustracije so pravzaprav sposobni prenesti. Presenečeni bodo, ker jim teh izkušenj manjka."
Kaj nas v večini najbolj "grize" ter posledično sproža tesnobo: strah, da resnično zbolimo za doslej neznano boleznijo, morebitno pomanjkanje zalog hrane, premišljevanja o nepredvidljivih dolgoročnih posledicah, ki jih bomo zaradi ustavitve javnega življenja in gospodarstva zagotovo plačevali še lep čas, občutek, da smo popolnoma nekoristni in neučinkoviti, premlevanja o morebitnih svetovnih teorijah zarote, prosti čas, ki ga nismo navajeni? Kaj?
"Različno. Malčki tam nekje do četrtega leta so bolj ali manj le začudeni nad tem, da so starši naenkrat toliko z njimi, da so skupaj doma. Večji predšolski otroci bodo čez kak teden že pogrešali vrstnike, vsaj koga od njih, pa dedke in babice. Ti bodo tudi že spraševali, zakaj ati ali mami delata od doma, zakaj ne hodimo na obiske, kdaj gremo spet v vrtec, večje prizadetosti pa ne bo. Šolarji, osnovnošolci in srednješolci, se bodo prisilnih počitnic, sploh če se bo treba tudi doma učiti, hitro naveličali - vsekakor je lažje sedeti v šoli in slediti navodilom profesorja ter urniku kot doma sam vzdrževati tempo, se siliti in vztrajati.
Največ tesnobe, strahu, lahko pričakujemo pri srednji in starejši družbeno aktivni generaciji, ki nosi največje breme skrbi za svoje družine, podjetja, zavode, družbo nasploh. Tem zagotovo misli begajo v prihodnost in se srečujejo tudi z najbolj črnimi scenariji - ponovna recesija, zapiranje podjetij, brezposelnost, nižanje plač, manj denarja za pokojnine, socialo, zdravstvo, šolstvo. Še najmanj se mi zdi, bodo s temi razmišljanji, razen možnostjo da zbolijo, obremenjeni študentje in ostareli. Prvim se praviloma zdi, da je za njih vse tole še precej daleč v prihodnosti, za druge pa bolj ali manj preteklost." In najbolj učinkovito "zdravilo" za negativne misli?
"Aktivnosti in (samo)zaposlitev. Pa prepričanje o svojih zmožnostih in moči skupnosti. Da skupaj lahko premagamo vse ali vsaj večino težav tega življenja in sveta. Torej ne zleknimo se pasivno na kavč in se smilimo sami sebi. Niti s kavča ne poskušajte ujeti vseh novic, poročil, mnenj politikov, strokovnjakov. Seveda moramo biti informirani in na tekočem z dogajanji doma ter po svetu, zato se odločimo, s pomočjo katerega medija (splet, televizija, radio), kdaj in v kakšnem obsegu se bomo informirali, da se v poplavi informacij ne utopimo in izgubimo, zmedemo, preplašimo. Preostali čas pa skušajmo čim bolj koristno in aktivno preživeti, sami ali s tistimi, s katerimi živimo."

Z otroki se je treba pogovarjati

Kdo je te dni bolj nervozen in pod stresom - otroci ali starši?
"Po mojem vedenju in prepričanju starši. Zato se moramo zavedati, da - sploh mlajši otroci - svoje odzive na katerokoli neugodno okoliščino v največji meri uravnavajo po reakcijah bližnjih. Torej tistih, s katerimi živijo oziroma jim nekaj pomenijo. Če bomo mi reagirali panično, se zato ne smemo čuditi, če bo tako reagiral tudi naš otrok."
Zagotovo so otroci na eni najzahtevnejših preizkušenj doslej. Kako podrobno, koliko in kako ažurno naj jih starši sploh obveščajo o širjenju epidemije?
"Z otroki se je seveda treba pogovarjati. Že zato, da bodo razumeli trenutno dogajanje. Zakaj so vrtci zaprti, zakaj ni pouka v šoli, zakaj kdo od staršev ne more ali ne sme, drugi pa mora v službo. Dogajanje, ki ga razumemo, nas namreč mnogo manj plaši kot takšno, ki si ga ne znamo razložiti. Ni pa jih treba posiljevati s pretirano obveščenostjo. Začnimo z minimalnim informiranjem, ki ga, glede na izkazan interes, dopolnjujmo, ter pri tem uporabljajmo besednjak, ki ga bo razumel. Če otrok česa vendarle ne bo razumel ali bo hotel vedeti več, bo tako vprašal. Pomembno je, da vprašanj ne preslišimo oziroma da mu poskušamo na vsako kar se da natančno odgovoriti."
Zaradi vsesplošne panike v okolici in vsakodnevnih objav v medijih vendarle ne moremo povsem nadzorovati kakovosti informacij, ki jih slišijo. Zato je dobro vedeti, kako hitro prepoznamo njihovo morebitno notranjo napetost.
"Otroka imejmo na očeh in ušesih, v teh okoliščinah to ne bi smelo biti težko. Hitro bomo opazili, ali se drugače vede, kot smo vajeni, in prisluhnimo, kaj tematizira z vrstniki. Najlaže in najuspešnejše neko nezaželeno počutje ali govorjenje prekinemo z uvedbo nove dejavnosti. Karanje in moraliziranje pa nista uspešni pri preusmerjanju pozornosti."
In kako se z njihovo stisko spoprimemo?
"Poskušajmo ugotoviti, kaj v tistem trenutku potrebuje: zgolj našo bližino, pojasnilo, tolažbo, spodbudo, ter mu skušajmo to zagotoviti, omogočiti, dati. V vsakem primeru je, ko rečeno, preusmerjanje pozornosti z novo dejavnostjo zelo uspešno. Da nismo na razpolago ali nimamo časa, volje, moči, v teh okoliščinah res ne bi smela biti ovira."
Upajmo pa, da bo njihova največja težava, ki se bo zagotovo pojavila - dolgčas. A z naveličanostjo se bodo začeli tudi pospešeno sitnarjenje in napetosti v družinah se bodo hitro stopnjevale. Kako naj torej s čim manj slabe volje, jeze in zamer preživimo samoizolacijo?
"Kot sem že omenil, je urnik dejavnosti ključen! Nekaj naj bo vsakodnevnih stalnic, vmes kakšna posebnost. Pri njegovem sestavljanju naj sodelujejo tudi otroci, ki praviloma nimajo problemov z idejami. V teh okoliščinah so lahko brez večje škode del vsakdanje rutine tudi orodja, ki jih ponujajo pametni telefoni, tablice, računalniki. Še posebej za komuniciranje in vzdrževanje stikov. V vsakem primeru pa si dneva ne pozabimo zapolniti z dejavnostmi v naravi in gibanjem, kjer ni nevarnosti, da okužimo sebe ali druge."
Družine z najstniki pa imajo še dodaten izziv - slednji imajo namreč ogromno potrebo po osebnem prostoru, kjer jih vsi pustijo povsem pri miru, zdaj pa so naenkrat 24 ur prostori polni. In kako z njimi ohraniti krhko ravnovesje?
"Načeloma naj bi bilo v teh okoliščinah z njimi najmanj težav, razen če bomo preveč drezali vanje. Tistim, ki nam ne dovolijo več posegati v njihov prostor in smo glede tega nemočni, dajmo pač mir. A se v kriznih trenutkih vsi vedemo nekoliko drugače, ko čutimo določeno ogroženost oziroma vsaj nelagodje in težimo k večji bližini z bližnjimi. Tako bomo morda celo presenečeni, da bodo večkrat prilezli iz svojega črnega brloga kot sicer. Omenjeno vprašanje o potrebi po zasebnosti pa se tiče prav vseh, saj skoraj vsak kdaj potrebuje kakšne pol ure zase, zato skušajmo to drug drugemu zagotoviti tudi v teh okoliščinah."