Nič o invalidih brez invalidov: Da bi bili na področju dostopnosti vsebin enakovredni

Preden se invalid odpravi od doma, lahko s pomočjo brezplačnega spletnega javnega pregledovalnika dostopnosti prostora ugotovi, kje je v določeni občini neustrezna poglobitev robnika, ali je omogočen dostop z invalidskim vozičkom do postajališča, kolikšna je razdalja od parkirišča do vhoda v javni objekt, ali izbrani javni objekt omogoča dostop do vsaj enega vhoda in do sanitarij z invalidskim vozičkom in podobno. Gre torej za zemljevid, ki označuje prej našteto in je srčika projekta Omogočanje multimodalne mobilnosti oseb z različnimi oviranostmi. Njegov cilj pa je, da se gibalno oviranim, slepim, slabovidnim, gluhim, naglušnim in starejšim omogoči samostojno mobilnost in dostopnost v javnem prostoru.

Nič o invalidih brez invalidov

Projekt poteka osmo leto in že od začetka sledi načelu nič o invalidih brez invalidov. Izvaja ga Geodetski inštitut Slovenije, financira in vodi ministrstvo za okolje, podnebje in energijo, za spletno dostopnost pa skrbi založba Beletrina. Ključno je tudi sodelovanje s krovno invalidsko organizacijo Nacionalni svet invalidskih organizacij Slovenije (NSIOS). Trenutno je vanj vključenih 79 občin, zajetih več kot 5000 različnih fizičnih ovir občinskih infrastruktur, ki jih bo treba v naslednjih letih odpraviti, več kot 3000 parkirnih mest za invalide ter 1700 kilometrov pločnikov in prehodov za pešce.

Roman Rener z Geodetskega inštituta Slovenije je ob letni predstavitvi dosežkov projekta v Narodni galeriji poudaril, da so v preteklem letu vključili 16 novih občin. Načrti za prihodnje pa vključujejo pokritost celotne Slovenije s podatki o dostopnosti prostora, njihovo povezovanje s pomočjo umetne inteligence in pilotni projekt prevozov na klic. Razveselila ga je tudi namera Evropske komisije, da želi projekt multimodalne mobilnosti na svoji spletni strani izpostaviti kot primer dobre prakse.

"Danes lahko o dostopnosti kot o celoviti kategoriji govorimo zgolj v kombinaciji fizične in spletne dostopnosti. V Sloveniji imamo ustrezno zakonodajo, vendar še vedno nam veliko manjka do resnične uveljavitve spletne dostopnosti kot nekega univerzalnega načela našega življenja," je izrazil mnenje direktor Beletrine Mitja Čander.

Previsoki robniki, dvigalo ne dela

In s kašnimi izzivi se srečujejo pri fizični in spletni dostopnosti sogovorniki z različnimi oviranostmi? Primožu Jeraliču se je pred šestnajstimi leti življenje obrnilo na glavo. Ko je štel rosnih 24 let, je med smučanjem izgubil ravnotežje in s hrbtom udaril ob hlod. Dvojni zlom hrbta je zapriseženega športnika prikoval na invalidski voziček. Danes je zaposlen na Nacionalnem svetu invalidskih organizacij Slovenije. Športni javnosti je poznan po tem, da nas je pred leti zastopal v ročnem kolesarstvu na poletnih paralimpijskih igrah v Riu. "Na vsakem koraku se srečujemo, če lahko tako rečem, z napako v načrtovanju. Velikokrat naletimo na previsoke robnike ob prehodih za pešce in potem se moramo peljati z invalidskimi vozički po cesti do znižanega robnika. Nemalokrat so klančine ob stopnicah prestrme in prekratke."

Jeralič opozori tudi na kolesarsko infrastrukturo, in sicer so ponekod pred pričetkom kolesarske steze postavljeni količki ali ograja, da nanjo ne morejo zapeljati motoristi, a tudi ne invalidi z vozičkom ali s prilagojenimi kolesi. Prav tako so kolesarske steze nemalokrat preozke za prilagojena kolesa, saj so ta širša. Po njegovih besedah svojevrsten izziv predstavlja za gibalno ovirane prevoz z vlakom. Začne se lahko že s pokvarjenim dvigalom, ki pelje do železniškega podhoda. Če pohodna površina do peronov ni asfaltirana ali tlakovana, ampak je nasuta s peskom, lahko kolesa invalidskega vozička v njem obtičijo. Prav tako ni vedno enostaven vstop oziroma izstop z vlaka. Ponekod je to v istem nivoju s peronom, drugod je višinska razlika tudi dvajset centimetrov. V tem primeru je potrebna rampa ali fizična pomoč invalidu. Jeralič nadaljuje, da je posebna zgodba tudi notranjost vlaka. V novejših vlakih je prostor za invalide v bližini stranišča. Tako vožnjo "popestri" neprijeten vonj, ki uhaja, zlasti če so straniščna vrata pokvarjena in jih ni mogoče zapreti. V starem vlaku pa invalid z vozičkom običajno obtiči v predprostoru, ker druge možnosti zaradi preozkih vratnih odprtin ni.

Jeralič se še dotakne problematike dostopa do vzgojno-izobraževalnih inštitucij. Konkretno na osnovni šoli, ki jo obiskuje njegov otrok, lahko dostopa le skozi stranski vhod in le do pritličja. Zato se ne more udeležiti roditeljskih sestankov, ki potekajo v zgornjem nadstropju, ampak se z učiteljem individualno pogovori v pritličju. Raziskovalno žilico pa mora sogovornik uporabiti pri načrtovanju dopusta. Lastnika apartmaja namreč ne sme pozabiti vprašati, ne samo, ali je urejen dostop za invalide, temveč tudi, ali lahko z invalidskim vozičkom dostopa do kopalnice. Prav tako se mora pozanimati, kako je z dostopnostjo do plaže in morja. "Na srečo se stvari izboljšujejo, še posebej pri novogradnjah, kjer je več posluha tudi za gibalno ovirane. Problem pa ostaja denimo prenova spomeniško zaščitenih stavb. Eden takih primerov naj bi bil grad Komenda na Polzeli. Po mojih podatkih dostop do njega za invalide in tudi za mamice z otroškimi vozički ni urejen oziroma ogled notranjosti ni mogoč. Menim, da bi morala biti javna infrastruktura pri nas univerzalno dostopna tako za mamice z otroškimi vozički, invalide kot za starejše," zaključi svojo misel sogovornik.

Sive lase delajo taksisti na postajališčih

Na težave slepih v javnem in tudi v digitalnem življenju opozori Antun Smerdel, ki kljub slepoti živi sam, si pere, pripravlja hrano in pospravlja. Občasno za določena gospodinjska opravila zaprosi sestro. Sogovornik je zaposlen pri Arhivu RS, pred kratkim se je vpisal na magistrski študij arhivistike. Med težavami, s katerimi se dnevno spopadajo in predstavljajo potencialno nevarnost, da ob njih trčijo, so denimo table, ki označujejo gradbišča, reklamne table, korita za rože, betonske gobe po tleh, "bunke", ki razmejujejo kolesarsko pot od pešpoti; če so te mokre, predstavljajo nevarnost za padec. Poleg tega jim preglavice povzročajo steklene fasade v kombinaciji s steklenimi vhodnimi vrati, saj zaradi tega težje najdejo vhod. "Kravžljajo nam živce tudi taksisti in ostali vozniki, ki parkirajo za kratek čas na avtobusni postaji, zaradi česar se avtobus zaustavi kakšnih deset metrov nižje. Mi pa tega žal pravočasno ne zaznamo," poudari Smerdel. Napredek v zadnjih letih opaža v taktilnih oznakah po tleh, ki označujejo avtobusno postajo in prehod za pešce. Teh je vedno več in bolj sistematično se jih postavlja, kar pohvali.

Smerdel v zvezi z digitalnim svetom pojasni, da niso dostopne vse spletne strani, zlasti, kadar zahtevajo prepis varnostne kode. Kot pravi, je spletno sledenje pošiljkam Pošte Slovenije za slepe misija nemogoče, ker ne morejo prepisati kode. Poleg tega težavo slepim predstavljajo neustrezno poimenovani elementi na spletnih straneh, kot so povezave, vnosna polja, grafike ter reklame pri branju spletnega besedila, ki se vmes pojavljajo, in s težavo najdejo križec, ki predstavlja izhod iz oglasa. Ob tem doda, je to bolj značilnost novičarskih spletnih strani in ne spletnih strani, kjer je potrebno opraviti nek uradni postopek ali poiskati pomembne informacije.

Tolmač za znakovni jezik na gledališkem odru

Da je invalidnost gluhih nevidna, izpostavi Gorazd Orešnik, predsednik Društva gluhih in naglušnih Ljubljana. Je od rojstva gluh in oče dveh gluhih otrok ter, kot še pripomni, ponosni dedek. Po izobrazbi je elektrotehnik. Do upokojitve je delal kot profesionalni snemalec za spletno televizijo pri Zvezi društev gluhih in naglušnih Slovenije. V nadaljevanju predstavi nekatere težave, s katerimi se srečujejo njihovi člani. Ena takih je, da na javnem kraju poteka dogodek, ki ni tolmačen. "Razumem, da vsi dogodki ne morejo biti tolmačeni. A mislim, da je treba na te stvari opozoriti prav zaradi večanja zavedanja, da smo tudi gluhi in naglušni del družbe in imamo pravico biti vključeni - kot so vsi ostali."

Orešnik oriše primer ovire pri mobilnosti. "Voznik avtobusa je ustavil in sporočil potnikom, da morajo prestopiti. Gluha oseba ni vedela, zakaj so se ustavili in zakaj ljudje zapuščajo avtobus - dokler voznika ni opozorila nase. K sreči znamo gluhi brati z ustnic, zato je razbrala, kaj se dogaja. Vendar, naj poudarim, da je tak način lahko izhod v sili, ne upošteva pa naše pravice do komunikacije v znakovnem jeziku ali do vsaj ustreznih pisnih obvestil, ki bi jih lahko na primer objavljali na avtobusnih zaslonih."

Sogovornik se še naveže na dostopnost kulturnih dobrin za invalide. "Dostopnost objektov, na primer gledališča, še ne pomeni tudi dostopnosti do gledališke predstave," je jasen. Ob tem spomni, da so pred leti s pomočjo tako imenovane pobude Gledališki tolmač lahko spremljali gledališke predstave v znakovnem jeziku. "Tolmač za znakovni jezik je tolmačil na gledališkem odru in bil pravzaprav del igralske zasedbe, oblečen v kostum in naličen. Ta pobuda je resnično primer inovativne prakse," podčrta Gorazd Orešnik in pristavi, da je tolmačem pri pripravah na nastop pomagala gluha režiserka Lada Orešnik. "Pobuda pa je potekala v letih 2019 in 2020, omogočila je dostop do vrhunskih kulturnih dobrin v številnih slovenskih gledališčih. Želimo si, da bi bili na področju dostopnosti vsebin enakovredni slišečim. Vemo pa, da še zdaleč nismo tam, kjer želimo biti. Ocenjujem, da smo morda nekje pri 40 odstotkih," sklene Orešnik.