(INTERVJU) Borut Sever, direktor FIHO: Še dolgo bomo potrebovali humanitarne organizacije

Fundacija za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij (FIHO) v letu 2023 sofinancira delo 118 organizacij s 709 programi. Leta 1998 je Državni zbor, ki je ustanovitelj Fundacije FIHO, določil, da so njen ključni viri koncesije od igr na srečo. Od tega Loterija Slovenije FIHO predaja 80 odstotkov svojih koncesijskih dajatev, 20 odstotkov pa Fundaciji za šport. Ta sredstva FIHO razdeli med različne invalidske in humanitarne organizacije, ki letno pomagajo vsaj 400.000 ljudem širom Slovenije.

Zadnji dve leti je direktor Fundacije FIHO pravnik Borut Sever, ki kot svoje ključne naloge izpostavlja transparentnost fundacije, širjenje zavedanja, da ta deluje v dobro vseh humanitarnih in invalidskih organizacij v Sloveniji, ter v prizadevanje iskanja dodatnih virov financiranja. Stisk posameznikov je namreč vedno več.

S koliko denarja razpolaga FIHO in tako sofinancira 118 invalidskih in humanitarnih organizacij v Sloveniji?

Imamo tri vire dohodka – Loterijo Slovenije, Športno loterija in posebne igre na srečo. V številkah je to 15 -16 milijonov od Loterije Slovenija, nekaj več kot 1 milijon prispeva Športna loterija in potem dobimo še približno milijon od posebnih iger na srečo, kamor spadajo denimo kazinoji.

Kaj lahko kot direktor Fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij poveste o trenutni družbeni e

Slovenci imamo izjemen čut za sočloveka, nenazadnje se je to pokazalo ob zadnjih poplavah. Lahko ponosno povem, da se je vnovič pokazal pomen fundacije, saj smo lahko bili prvi, ki smo odreagirali na terenu. Nemudoma se je sestal svet fundacije in nemudoma smo sprostili dodatna sredstva Rdečemu Križu in Karitasu. Seveda se je s pomočjo takoj odzvala tudi država in ljudje sami. A financiranje s strani države namreč zahteva določene protokole, medtem ko smo mi lahko nemudoma pomagali, da so na terenu takoj šli v nabavo nujnih sredstev. In da, empatija ljudi se je na razdejanih področjih občutila in to v neznanskih količinah. V Sloveniji to ni neobičajno, izkaže se tudi z mnogimi drugimi akcijami, kjer posamezniki pomagajo bolnim in prizadetim. A nekaj so posamezne akcije;in nekaj drugega pa kontiunirana sistemska skrb, ki jo izvaja FIHO. Ta sistemska urejenost je tudi v tujini priznana kot izredno dober primer, recimo tudi Združeni narodi so slovenski primer fundacije prepoznali kot primer dobre prakse.

Slovenija sama je primer dobre prakse

Na katerih nivojih se ta sistemska urejenost najbolj pokaže?

Slovenija je verjetno ena boljših držav na tem področju, saj skozi res številne nevladne organizacije sistematično pomagamo drug drugemu. S tem se pokriva širok spekter pomoči in sicer od varnih hiš, Rdečega križa, Karitasa, Gorske reševalne službe, do odvisnikov, rakavih bolnikov, organiziranih prevozov invalidov, zvočne knjige za slepe, pomoč svojcem, pomoč invalidnim otrokom, nudenje psihološke pomoči. To je kakovost in specifika slovenskega sistema, da ima razvejan sistem nevladnih organizacij, ki letno pomagajo okoli 400 tisočim ljudem. Čisto vsi, ki izvajajo neko humanitarno dejavnost ali dejavnost na področju invalidnosti, pa naj gre za organizacijo, ki pomaga trem posameznikom ali pa tristotim, imajo enako možnost.

Konkretno kakšne programe sofinancirate?

Zelo različen spekter, a vedno programe, ki služijo neposredno človeku. To je lahko paket hrane, ali pa pobiranje igel na otroškem igrišču ali pa denimo psihosocialna pomoč nekomu, ki ima težave v duševnem zdravju. Financiramo programe, storitve, delovanje in naložbe. V prvi vrsti so to storitve povezane s posameznikom. Sofinanciramo delovanje organizacij, ki morajo najeti prostor za delavnice, terapije, plačilo elektrike in podobno... Kot rečeno tudi naložbe organizacij, ko gre za osnovne potrebe kot so računalnik, pohištvo. Naložba pri invalidskih organizacijah je recimo vozilo za prevoz invalidnih oseb. Razumljivo organizacije poskušajo pridobiti sredstva tudi drugje, a eno naših pravil je, da ali se sofinancira s strani države ali pa fundacije, nikoli dvojno financiranje. To seveda ne velja, ko sredstva zbirajo sami, s svojimi akcijami. Naš temeljni postulat je transparentno in pravično financiranje naših partnerskih organizacij.

Letos FIHO praznuje 25 let od ustanovitve. Kateri so bili neki ključni trenutki v času njenega delovanja?

Za nas je ključno to, da že 25 let delamo dobro, pa ne mislim dobro delovanje, ampak dobro za ljudi. Kot mejniki so se izkazali trenutki, ki so zaznamovali celotno družbo in njen razvoj. V mislih imam zadnjo gospodarsko krizo, nenehno zdravstveno krizo, pa tudi begunsko krizo. Zadnja, ki je zahtevala rezervna sredstva je bila zgodba ukrajinske vojne. Tudi vojna v Izraelu bo vplivala na naše delovanje. A kot rečeno, že sam razvoj družbe je takšen, da se prepoznavanje potreb ljudi v stiski povečuje. Zato imajo humanitarne organizacije vedno več novih programov, saj je vedno več področij, kjer je treba pomagati. Recimo leta nazaj skorajda ni bilo potreb po nudenju pomoči ob težavah v duševnem zdravju. Prav tako so se včasih invalidi veliko manj vključevali v javno življenje, niso imeli možnosti. Danes se vsi zavzemamo za enake možnosti, jim omogočamo prevoze, recimo. Določeno delovanje je povečal oziroma spremenil tudi zakon o osebni asistenci.

Tudi obdobje kovida je bil eden od mejnikov, saj smo se odzvali nemudoma. Tisto leto je bilo veliko pozornosti posvečene vzpostavljanju novih poti komunikacije, torej ne fizične komunikacije. Izzivov nam torej ne zmanjka.

Gotovo ste si tudi vi ob svojem prihodu v fundacijo zadali neke osrednje izzive.

Ko sem prišel na FIHO je bila ta v obdobju saniranja, zaradi kovida je prihajalo do določenih zaostajanj, kar je bilo treba čim prej urediti. Lahko pa izpostavim dva ključna izziva. Prvi je, da smo si želeli izboljšati sistem fundacije v smislu transparentnosti in jasnosti pri financiranju. Ne smemo si dovoliti niti sence dvoma na tem področju. Drugi izziv pa je že omenjeno iskanje dodatnih finančnih virov. Zato želimo prispevati k prepoznavnosti fundacije, saj ljudje slabo poznajo naše delovanje.

Kateri bi lahko bili ti dodatni viri, ki jih omenjate?

Tovrstnih primerov dobrih praks v svetu ni. Torej, da bi fundacija kot je naša pomagala vsem organizacijam in vsem ranljivim skupinam. V tujini so namreč fundacije zelo ozko usmerjene na določeno skupino ljudi, večinoma so bile ustanovljene s strani filantropov z nekim specifičnim namenom. Zato je težko najti nove načine financiranja, saj se nimamo možnosti zgledovati po kom drugem. Nikakor ne želim posegati v že obstoječe prakse, kot je na primer sistem dohodninske olajšave. To že vrši svoj namen.

Razmišljamo o povezavi z gospodarstvom, z domačimi in tujimi večjimi korporacijami. Morda bi jih pritegnili s prepoznavanjem družbene odgovornosti. Razmišljamo pa tudi o možnostih, kako bi lahko posamezniki participirali z majhnimi donacijami, kot je 10, 20 centov mesečno. A to so zgolj ideje

Skrb za golo preživetje

Kako vidite prihodnost fundacije in nenazadnje svojo vlogo v njej?

Fundacija je in mora ostati eden temeljev stabilnega sofinanciranja vseh programov in storitev, ki jih izvajajo invalidske in humanitarne organizacije v Sloveniji. Brez tega sistema bi bila naša družba bistveno bolj siromašna kot je. S tem da sofinanciramo delo, programe, storitve organizacij, ki pomagajo sočloveku, fundacija dela slovensko družbo boljšo, bogatejšo, bolj odprto, solidarno, nenazadnje sočutno. Pogosto je naša skrb zgolj čisto osnovno preživetje in točno ta naša vloga postaja čedalje pomembnejša. Potreb je namreč vedno več in tudi zaznavamo jih vedno več, zato tudi število novih humanitarnih in invalidskih organizacij raste.

Kar se moje vloge tiče ... Na tem položaju sem lahko dva mandata in v tem času imam možnost spreminjati in prispevati. Upam, da bom v tem času še uspel narediti premike na tem področju, eden večjih je bil že razširiti prepričati, da smo tukaj za dobro ljudi.

Kaj bi rekli, kako dolgo bomo še potrebovali humanitarne organizacije, fundacijo kot je FIHO?

V idealnem svetu ne bomo potrebovali ne humanitarnih organizacij, ne invalidskih. Ker bo družba nudila enake pogoje vsem ... Ne enake dohodke, ampak enake možnosti, enako osnovo. To bi bilo v idealnem svetu. Bojim pa se, da je to utopija, ki je še precej oddaljena. Ravno zato je potrebno našo fundacijo okrepiti, da bomo zagotavljanje enakih možnosti lahko pripeljali na zadovoljiv nivo. Kot družba bomo še dolgo dolgo potrebovali takšne podporne mehanizme.Veseli me, da smo Slovenci narod s čutom za sočloveka, a vendarle je treba upoštevati osnovo, da če želiš nekomu pomagati, moraš nekaj imeti in nekje vzeti.

Na prvi pogled je Slovenija prijazna, dobro preskrbljena država, če upoštevamo, da se ne nahajamo na kriznih žariščih. A verjetno je to le pogled od daleč.

Realno stanje najbolj prepoznajo ljudje na terenu. Tudi zato se sam rad pridružim akcijam na terenu. In nemalokrat naletim na zgodbe, ki me resnično ganejo. To so zgodbe razdrtih družin, zgodbe odvisnosti od drog, alkohola, zgodbe v varnih hišah. Na drugi strani pa je ganljivo tudi, ko vidiš kako zgolj ena urejena klančina invalidu omogoči, da se mu popolnoma spremeni življenje.

Menim, da je Slovenija sicer res relativno bogata družba, tudi naš socialni sistem je mednarodno primerljivo na solidnem nivoju. A žal kljub temu vedno izostane v sistemu neka skupina ljudi, pa ne, ker bi se namerno pozabilo nanje. Morda zgolj sami ne znajo ali pozabijo opozoriti nase, morda potrebujejo zgolj usmeritev, neko drugačno pomoč. Zato je tukaj že 25 let Fundacija Fiho. Nihče namreč ne sme ostati sam, prepuščen samemu sebi. Pomagati vsem je naše temeljno vodilo, ki mu ostajamo zvesti vsa ta leta.