Avtorsko nadomestilo za izvajalce/igralce za javno prikazovanje nekega avdiovizualnega (AV) dela v kinu vsekakor ni dajatev v smislu neke davščine (kot bi lahko kdo dojel takšen zapis), temveč pravično poplačilno upravičenje igralca kot fizične osebe za uporabo njegovega dela v kinu. Gre za neodpovedljivo pravico igralca v AV-delu in plačilo uporabe intelektualne lastnine, kar je ustrezneje poimenovati nadomestilo.
Podobno ima neodpovedljivo pravico do istovrstnega avtorskega poplačilnega nadomestila novinar pri kliping uporabi lastnega članka, čeprav je za primarno uporabo v tiskanem mediju že prejel avtorski honorar.
Igralec od producenta tudi ni prejel plačila za prenos izključne pravice javnega prikazovanja, ker je po zakonu nima, zato je tudi na producenta ni mogel prenesti. Iz tega razloga ne gre za dvojno plačilo iste vrste rabe. Ima pa igralec seveda poplačilno pravico, kot je opisana zgoraj.
Po drugi strani pa, četudi bi prišlo do dveh ali več plačil za isto vrsto rabe AV-dela, to ne pomeni, da bi bilo plačilo podvojeno. Namreč, plačilo je vezano na vrsto imetnika pravic (avtorja glasbe, soavtorja AV-dela, igralca, glasbenega izvajalca itd.) in na vrsto pravice (prenosljiva izključna in neodpovedljiva poplačilna) ter način uveljavljanja (direkten, na primer preko distributerjev AV-del, in posreden, preko kolektivne organizacije).
Zato navedbe kinematografov ne držijo. So še edini, ki ne plačujejo za poplačilne pravice.
Podobno, kot želimo pri kino rabi, je na primer urejeno že pri rabi AV-del za televizijo – pogosto celo isti distributerji "prodajo" TV-izdajatelju pravico radiodifuznega oddajanja, kar dovoljuje televiziji, da nek film umesti v svoj program in to oddaja v eter. Ob tem pa ima TV sklenjeno še posebno pogodbo s SAZAS za javno priobčitev t. i. malih glasbenih pravic (torej za istovrstno rabo na primer glasbe plača TV dvakrat – in ne dvojno (!): 1. producentu, ki ga zastopa distributer, in 2. kolektivni organizaciji, ki zastopa avtorje).
Enako bo v prihodnje z "nakupom" pravice javnega prikazovanja, s katero bo kinematograf v svoj kino program umestil več filmov. S plačilom te pravice je urejeno plačilo producentom, ne pa tudi soavtorjem AV-dela ali igralcem v AV-delih za t. i. priobčitev javnosti, v sfero katere sodijo vse pravice "netelesne" rabe (2. odst. 22. čl. ZASP) – tudi pravica javnega prikazovanja.
Glede domnevnih dvoumnih razmer in izraženega dvoma glede izplačil zbranih nadomestil tujim imetnikom pravic, AIPA med pridobivanjem dovoljenja ni mogla sklepati zavezujočih bilateralnih sporazumov, zato so bila sklenjena pisma o nameri primernejša oblika. Gre za legitimno in z zakonom določeno obliko, zato je ob dejstvu več kot 14-letnega uspešnega delovanja AIPA dvom, ki ga je izrekel sogovornik v članku in do katerega se nismo imeli priložnosti opredeliti, povsem neupravičen.
Gregor Štibernik, direktor AIPA
