Olimpijski boji brez romantike

Slovenski olimpijski junaki, ki so na olimpijskih igrah osvojili štiri olimpijske kolajne, so v deželici pod Alpami sprožili pravo olimpijsko evforijo. Slovenski narod je upravičeno navdušen nad svojimi olimpijskimi junaki, ki so dvomilijonsko državo vpisali pod vrh najuspešnejših držav glede na število osvojenih olimpijskih kolajn na prebivalca. Slovenija je po številu kolajn na prebivalca na visokem petem mestu. Na vsakih 516 tisoč prebivalcev smo osvojili eno kolajno. Na prvem mestu je Grenada s 106 tisoč prebivalci na kolajno, druga pa Nova Zelandija s 328 tisoč prebivalci na eno kolajno.

Medalje napovejo ekonomisti, ne športni strokovnjaki

Z omenjenim količnikom je Slovenija prehitela prav vse velike olimpijske nacije. Nekoliko nižje, na devetem mestu, je Slovenija po število zlatih kolajn na prebivalca. Po zaslugi zlate judoistke

Tine Trstenjak

ima Slovenija eno zlato kolajno na dobra dva milijona prebivalcev. Pred nami je tokrat Kosovo, pa soseda Madžarska, ki ji na tokratnih igrah gre zelo dobro. Na visokem tretjem mestu po tem kriteriju so južni sosedje Hrvati, ki imajo za zdaj pet zlatih kolajn, ob možnosti, da jih do konca iger zberejo še več. Hrvati so si priborili eno zlato kolajno na dobrih 800 tisoč prebivalcev. Na vrhu te lestvice sta karibski državi Bahami in Jamajka.

Da bodo ZDA na letošnjih igrah osvojile največ kolajn, so napovedale vse resne študije; od revizijske hiše PricewaterhouseCoopers prek Goldman Sachsa do ekonometrične študije, ki jo je spisala

Camile F. Gonsales

iz Tuck School of Business iz ZDA. Na prejšnjih olimpijskih igrah, leta 2012 v Londonu, so po tem modelu napovedali razdelitev medalj z 98-odstotno natančnostjo. Ekonomisti, ne športni strokovnjaki. Za napovedovanje števila kolajn posamezne države namreč športno znanje sploh ni pomembno, ampak zgolj ekonomske spremenljivke, kot so velikost prebivalstva, BDP na prebivalca in rezultati iz prejšnjih iger. Gonsalesova je pred igrami v Riu napovedala, da bodo ZDA osvojile 105 medalj, Kitajska 89, Velika Britanija 67, Rusija 62 in Nemčija 48 medalj. Sloveniji pa je napovedala manj kot šest kolajn, ki jih je sicer napovedoval predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije

Bogdan Gabrovec

.

Papirnata velesila EU

Pogled na letošnjo lestvico najuspešnejših držav na olimpijskih igrah jasno pokaže, da je med prvo deseterico sedem največjih ekonomij sveta. Med najuspešnejšimi državami, tik pod vrhom, je tudi Rusija, ki je bila lani po velikosti nominalnega BDP na 13. mestu, zaradi dobro znanih ekonomskih težav, padca vrednosti rublja in znižanja cen nafte, od katerih je močno odvisen ruski proračun. Če pa vzamemo v obzir merilo paritete kupne moči, torej vrednost, ki pokaže, kaj si lahko prebivalci privoščijo glede na svoje dohodke, pa je ruski BDP šesti na svetu. Na sicer nepopolni tabeli medalj pa je Rusija, ki je oslabljena za celotno atletsko reprezentanco, na petem mestu.

Najuspešnejše igre za "Jugoslavijo"

Glede na to, da je jugonostalgija na Zahodnem Balkanu še vedno močno zaznaven fenomen, pa Slovenci in številni prebivalci držav, nastalih na območjih nekdanje Jugoslavije, skrbno beležijo, koliko kolajn bi osvojila nekdanja skupna država, če ne bi razpadla. Najbolje na igrah v Riu gre Hrvaški, ki ima že pet zlatih kolajn, poleg tega pa še dve srebrni, na lestvici kolajn pa je na visokem 15. mestu. 38. mesto si delita Slovenija in Srbija, vsaka s po eno zlato, dvema srebrnima in eno bronasto kolajno. Prvo medaljo, zlato, pa je letos osvojilo Kosovo. Države nekdanje Jugoslavije so zaenkrat skupaj zbrale osem zlatih, šest srebrnih in dve bronasti kolajni. Najuspešnejše igre za nekdanjo Jugoslavijo so bile tiste v Los Angelesu leta 1984, ko je zbrala skupaj 18 kolajn, od tega sedem zlatih. Letošnje igre bodo za države naslednice še uspešnejše, saj danes in jutri čakamo še na razplet kolektivnih iger z žogo, ki bodo državam naslednicam nekdanje države prinesle kopico kolajn. Jugofili bodo navdušeni, jugofobi pa se bodo z grenkobo spomnili na temačna obdobja nekdanje skupne države. Kar je samo dokaz več, da športa ni mogoče ločiti od politike, zgodovine in ekonomije.