Splošna deklaracija o človekovih pravicah (SDČP) je bila sprejeta 10. decembra 1948. Na srečo smo takrat imeli politike, ki so ob grozotah iz obeh svetovnih vojn zmogli dovolj volje in vizije, da so sprejeli ta zgodovinski dokument. Žal danes niti približno ne premoremo podobnih politikov, to dokazujejo sedanje obupne razmere. Zato pa je toliko bolj potrebno, da se čim več ljudi, predvsem pa civilna družba, vključi v prizadevanja za uresničevanje SDČP, saj je to eden najpomembnejših dokumentov človeštva in nam tudi danes omogoča spremembe za boljši svet.
SDČP ima, med drugimi, navedeni tudi dve pomembni človekovi pravici, in sicer pravico do maternega jezika in pravico do komuniciranja. Ob vsem bogastvu in različnosti kultur in jezikov je nezmožnost komuniciranja, povezovanja in sodelovanja zlorabljena. Pravica do maternega jezika je vsaj do neke mere uresničena, pravica do komuniciranja pa je nedorečena in jo zato imperialni narodi zlorabljajo kot bojišče za nadvlado na kulturno- jezikovnem področju. Zato je prišel čas, da to bojišče spremenimo v drugačen, človeku in človeštvu prijazen prostor, ki bo zaščitil bogastvo različnosti, zaščitil materne jezike ter istočasno omogočil enakopravno komunikacijo. Sedaj je jasno, da bo tudi Evropa na področju mednarodnega komuniciranja - tako posameznika kot države in skupnosti - morala poiskati drugačno pot. Sedanja jezikovna diskriminacija, kolonializem in lažna demokracija z nadvlado angleščine zahtevajo iskanje drugačne poti.
Temu namenu služi osebna izjava o jeziku, ki vsebuje globoko sporočilo človečnosti. Izjava pravi, "da se kot posameznik odpovedujem vsiljevanju svojega jezika v mednarodnem sodelovanju, istočasno pa kot znak spoštovanja do sogovornika za enakopravno sporazumevanje uporabljam mednarodni jezik esperanto kot drugi skupni jezik". Ta izjava je nastala okrog leta 1972 med jugoslovanskimi esperantisti, ki so želeli prispevati k odpravi jezikovne neenakopravnosti. Dokument je bil kot Deklaracija sprejet na Predsedstvu Jugoslovanske zveze esperantistov in je imel zanimiv odziv, tako v Sloveniji (RK SZDL) kot v Beogradu leta 1973, na Svetovnem kongresu esperantistov v pozdravnem govoru pokrovitelja kongresa.
Sprejetje takšne izjave in njeno uresničevanje bi danes, tako za posameznika kot za mednarodno skupnost, pomenila veliko spremembo v medčloveškem in mednarodnem sporazumevanju ter sodelovanju. Takšno spremembo bi zaradi bogastva različnosti jezikov še posebej potrebovali v Evropi. Predvsem pa bi takšna sprememba pomenila vsebinsko pravilno in človeško pravično enakopravno sporazumevanje v duhu SDČP. To bi imelo še poseben pomen za mlade ljudi, ki so danes podrejeni angloameriškemu kulturno-jezikovnemu kolonializmu z vsemi posledicami. Današnji sistem prisilnega učenja tujih jezikov, vendar v resnici skoraj izključno angleščine, pomeni nadaljevanje kolonializma. Samo mednarodni jezik kot nacionalno nevtralen drugi jezik omogoča vzgojo za spoštovanje drugačnosti, za strpnost in za enakopravno sporazumevanje (komuniciranje).
Izjava o jeziku je torej osebna odločitev vsakogar izmed nas za spremembo v medčloveškem oziroma mednarodnem komuniciranju ter sodelovanju. Gre za uresničevanje človekove pravice do komuniciranja v duhu SDČP. Podpisana in odposlana izjava pomeni, da imamo dovolj pretekle, sedanje in bodoče jezikovne diskriminacije, da poznamo drugačno rešitev in da je čas za njeno uresničitev. To je torej poziv vsem odgovornim, da začnejo resno obravnavati problem jezikovne politike in jezikovne demokracije, doma in v tujini. Izjavo moramo poslati osebno ali preko organizacij civilne družbe politikom, predvsem tistim, ki zastopajo pravice vseh državljanov – v našem primeru predsednici Republike Slovenije ter varuhu človekovih pravic.
Čas je, da politiki – domači in tuji – upoštevajo predloge za dobrobit vseh državljanov doma in v tujini. Kot državljani Slovenije, Evrope in sveta smo dediči Splošne deklaracije o človekovih pravicah! Zato pokažimo pogum, sprejmimo izjavo o jeziku in zahtevajmo, da se ta človekova pravica do enakopravne komunikacije iz SDČP uresniči.
Janez Zadravec Klugler, Maribor
