… Ki sicer ne koraka skozi vas, ker udobno sedi v Strasbourgu, na dobro plačanem evropskem stolu, pa mu tudi tako hudo ne žari obraz, ker mrko in vzvišeno gleda na del domače javnosti, ki si je nedavno privoščil pisati vladi in jo pozvati k temu, da na 77. Generalni skupščini Svetovne zdravstvene organizacije, ki je od 27 maja do 1. junija potekala v Ženevi, RS ne bi dala glasu tako imenovanemu Pandemičnemu sporazumu in spremembam Mednarodnega zdravstvenega pravilnika brez resne, temeljite predhodne javne obravnave, ki bi bila še kako nujna po boleči in dragi šoli covidnega časa. Jah, Matjaž Gruden, pravnik, diplomat, kolumnist in v mlajših letih celo filmski igralec (Sreča na vrvici), ki že šest let pri Svetu Evrope vodi direktorat za demokratično participacijo.
No, lepo. Njegova osnovna skrb je demokratična participacija, zato takoj vprašanje: a ne sodi k njej tudi pravica do dvoma, do kritike, do javnega opozarjanja odločevalcev, da morda nekaj ni v redu pri tem, o čemer so poklicani odločati?
Sem eden od 82 podpisnic in podpisnikov omenjenega pisma, pa nisem antivakser – že štirikrat sem se zaradi osebnih zdravstvenih okoliščin cepil proti covidu – zagovarjam pa pravico slehernika, da se o tem odloči sam. In podpisal sem pismo, ne ker bi bil oboževalec teorij zarote ali nejeverni Tomaž pri vsem in vseh, temveč le zato, da bi o dveh listinah, ki bosta močno zaznamovali našo zdravstveno prihodnost, izvedeli več, slišali – in to interdisciplinarno – več mnenj stroke o plusih in minusih njunih vsebin, in nenazadnje tudi zato, ker se mi je malce skepse vendarle udomilo v možganovino, odkar spremljam obnašanje evropskih in svetovnih odločevalcev do najhujših izzivov zadnjega obdobja: podnebja, covidne krize, vojne v Ukrajini, genocida v Gazi, migrantov.
Matjaž Gruden ima vso pravico, da verjame tako v uresničljivost zelenega dogovora EU, ob istočasnem pozivanju članic k oboroževanju, kot v obveznost cepljenja, ko bi tako sklenila Svetovna zdravstvena organizacija, seveda tudi v učinkovitost sankcij proti Rusiji in v zmago Ukrajine, če ji bo Zahod zagotavljal orožje, v nujnost preživetja in dominantnosti Nata, nenazadnje tudi v to, da masaker 36 tisoč Palestincev je zakrivil Hamas. O vsem tem ga ne sprašujem, a naj drugim, prav iz naslova demokratične participacije, dovoli brez kakršnekoli diskvalifikacije in razvrednotenja, da opozorimo na pasti prehitrega in z najbolj relevantnimi informacijami pomanjkljivega odločanja.
"Pri odločanju o tem - naj ponovim glavno sporočilo odprtega pisma - sta nujni največja previdnost in vsa politična odgovornost, se pravi temeljita in tehtna presoja vseh vidikov predlaganih dokumentov in njunih možnih posledic v interdisciplinarnih strokovnih delovnih skupinah in vključujoči javni razpravi ter strogo upoštevanje demokratičnih pravil odločanja v dobro javnosti, saj predlagana dokumenta neposredno zadevata našo nacionalno suverenost in osnovne življenjske interese prebivalstva. Dotikata se zdravja in zdravstva, gospodarstva, izobraževanja, svobodnega delovanja družbe kot celote ter človekovih pravic in državljanskih svoboščin. Ne gre samo za našo svobodo in blaginjo. Dobesedno gre za naše zdravje in življenje."
Kaj je pri tem narobe? Pa podpisnice in podpisniki so imena nacionalnega intelektualnega miljeja, večina je akademikov, ki so nekaj ustvarili v dobro družbe in si takih poskusov poniževanj ne zaslužijo.
Aurelio Juri, Koper
