Da se vlada pogaja le z enim, povsem cehovskim "sindikatom", ki niti teoretično ne more biti reprezentativen za vse zdravnike, kaj šele za vse zdravstvo; da v ZDR obstajajo jasne omejitve glede nadur in tudi konkurenčne prepovedi, je lep pokazatelj, da je nekaj hudo narobe. Torej so vse anomalije glede nekaterih enormnih zaslužkov posledica nedelujočega sistema. Pravna podlaga za njihovo odpravo je na pladnju. Po domače – štirikratni presežek osnovne plače nima pravnih temeljev.
Onkraj teh anomalij pa se je le potrebno zazreti v plačilne razrede javnega sektorja oziroma kakšne so zgodbe za poštene. Tja do 26. plačilnega razreda so vsi na minimalki. Zdravnik začetnik ima le za 20 odstotkov višjo neto plačo, približno na sredini kariere pa za 87 odstotkov. Torej nima niti dveh minimalnih neto plač. Babica, ki nam je pomagala na ta zavoženi svet, je le za 5 odstotkov nad minimalko. Nič niso krive – pri novorojenčku se ne vidi, kdo bo kasneje "politik".
Ali je torej vsesplošno pljuvanje po zdravnikih upravičeno? Če pogledamo modus operandi politike, zagotovo ne. Če ne delaš cirkusa, te nihče ne sliši. Argument moči je povsem prevladal nad močjo argumentov.
Ker niso vezali (kljub opozorilom) minimalne plače na izhodiščno (najmanjšo možno osnovno), so ustvarili stopnico tja do 26. plačilnega razreda (namesto položnejše premice) in sprožili val cehovskih revolucij. Tisti pod sredino, ki nimajo "uglednega" cehovskega zaledja, pa bodo le še nemo opazovali svoje padanje proti minimalki.
Delo kot ključen del tako gospodarstva kot javnega sektorja smo zbanalizirali na mezdne borbe. Politika kritizira "kapital" - tam, kjer je sama v vlogi lastnika ali ustanovitelja, pa ne želi niti slišati o kakršni koli aktivni vlogi delavcev onkraj minimalnih sindikalnih pravic. Pa še te jemlje bolj po domače. Namesto da bi bila v vlogi regulatorja, na veliko neti spor med delom in kapitalom, kar je tudi svojevrsten populizem. Še vedno velja definicija podjetja - "združevanje dela in kapitala" - in tako je in bo v vseh sistemih. Rešitev je (celo v ustavo zapisano) sodelovanje, ne konflikt, vendar je ta politiki očitno pogodu.
Snažilka in direktor imata zelo lepo povprečno plačo. Toliko o povprečju. Mediana pa pokaže povsem drugačno sliko. Kar dve tretjini delovno aktivnih je krepko pod povprečno plačo. Preko 11 odstotkov jih prejema minimalno plačo, v razponu +25 € pa jih je dobra četrtina.
Rast bruto poslovnega presežka je hitrejša od rasti bruto plač celo za 3- do 4,4-krat! Torej je sredstev več kot dovolj, da ne bi smel nihče biti lačen. Pričakovati od kapitala, da bo skesano ugotovil, da so krepko preveč zaslužili in da bodo z veseljem kaj družbeno odgovornega postorili, je pa dokaj nerealno.
Še enkrat - nesporno je, da mora vsakdo imeti dovolj za dostojno življenje. Ni razlogov, da ne bi bilo tako. Da pa imajo laborant, medicinska sestra, knjižničar, inspicient, saldakontist, geodet, računovodja, inženir, inštruktor, konzervator, snemalec, kriminalist … minimalko + maksimalno 50 €, hkrati pa od njih pričakujemo kvaliteten javni servis, pa je skregano z zdravim razumom.
Kaj pa delavci v gospodarstvu? Tu smo šele v godlji. V vseh teh igricah nas nihče prav nič ne vpraša. Niti blizu in niti za seme nas v teh debatah ni zraven. Ko se bomo iz teh sredin usedli na kolo, bo pa hudir.
Imamo pa "štromarji" en zelo poučen (Kirchhoffov) zakon, ki pravi – vsota vseh pritekajočih tokov je enaka vsoti vseh odtekajočih tokov. To pa tudi marsikomu ni jasno.
Vlado Šega, Maribor
