"Maribor je Maistrovo mesto in Maister je naš," so izzvenele besede predsednika Domovinskega društva generala Rudolfa Maistra (DDGRM) Maribor Aleša Ariha na slovesni akademiji v Narodnem domu z naslovom Maistru v spomin. Letošnje leto je namreč slovenska vlada razglasila za leto generala Maistra, saj mineva 150 let od njegovega rojstva (1874) in 90 let od njegove smrti (1934). Samo 106 let je minilo od njegovih vizionarskih potez, zaradi katerih je po desetletjih javne pozabe (za mnoge tudi izbrisa) vendarle postal nezamenljiva vrednota slovenske nacionalne samobitnosti in zgodovine ter velika zgodovinska osebnost.
V politiki komunistične oblasti po letu 1945 je bil povsem odrinjen na stranski tir, in to kljub temu da so se mnogi Maistrovi borci pridružili partizanskim enotam. Povsem po nepotrebnem je bil izbrisan iz javnega spomina. A ne povsod, na primer v rojstnem Kamniku in na Zavrhu v Slovenskih goricah, kjer so se ga ljudje spoštljivo spominjali vse od njegove smrti. Na Zavrhu so po njem brez kakršnega koli nasprotovanja lokalnih oblasti v Lenartu leta 1961 poimenovali turistično društvo in nato leta 1963 še prvi razgledni stolp. Maister tod ni bil nikoli prepovedan in še manj zamolčan. Podobno je bilo v Kamniku, ne pa tudi v Maistrovem Mariboru (odstranitev njegovega doprsnega kipa iz občinske avle, zavlačevanje s postavitvijo spomenika in še marsikaj podobnega bi se našlo). V tem kontekstu naj spomnim na razmišljanje Franceta Klopčiča, ki je v knjigi O preteklosti drugače (Cankarjeva založba, Ljubljana 1984) zapisal, da je Maister doživel največ kritike in odpora pri slovenskih komunistih. Zapisal je, da so njegove zasluge precenjene in da je to precenjevanje pomagalo oblikovati "kult osebnosti". Najhujši očitki z leve na račun Maistra so, da naj bi bil zatrl (pomagal zatreti) vojaški upor v Mariboru leta 1919; ta naj bi bil potekal v pomoč sovjetski republiki, ki so jo takrat razglasili na Madžarskem. "Prenapeti kritiki so Maistra imeli za izrazitega predstavnika teženj slovenskega meščanstva. Nekateri so ga razglašali kar za 'belega' generala, za desničarja in hudega jugoslovanskega nacionalista. Maistrovo vlogo pri obrambi slovenskega narodnostnega ozemlja so zato poskušali čim bolj razvrednotiti. Maistrovi sobojevniki so 1966. izsilili ustanovitev Zveze borcev prostovoljcev za severno mejo. CK ZKS je leta 1977 sklical nekaj zgodovinarjev, da so znova ovrednotili Maistrovo osebnost in delo (v javnost je ta analiza prišla šele čez slabo desetletje). Zborovanje slovenskih zgodovinarjev leta 1978 (19. po vrsti) v Mariboru je zavrnilo skrajne ocene Maistrove vloge v slovenski zgodovini," je še zapisal France Klopčič. Odtlej se je res začela o Maistru pisati objektivnejša zgodovina in priznana mu je bila zgodovinska vloga pri narodni osvoboditvi Maribora in slovenske Štajerske.
Maistru v čast in spomin so bila ustanovljena Maistrova društva in povezana v Zvezo društev general Maister Slovenije. V kontekstu spominjanja nanj, na njegove borce in tesne sodelavce v Narodnem svetu za Štajersko se krepijo slovensko domoljubje, slovenski narodni ponos in Maistrove vrednote, ki so marsikdaj (že) pozabljene. Na začetku praznovanja Maistrovega leta 2024 so nekateri člani DDGRM vnovič dobronamerno aktualizirali pobude, da bi bil sedež Zveze društev generala Maistra Slovenije v Mariboru, torej v mestu, v katerem je spisal zgodovino. Te pobude sploh niso zanemarljive. Maister bi bil tega vesel, saj mu je narodna vlada v Ljubljani povzročila veliko grenkih uric in dni ter njegovo večno bolečino zaradi izgubljene Koroške. Tega narodni vladi v Ljubljani ni mogel oprostiti do konca življenja. Ne samo on, to so ji zamerili tudi mnogi njegovi sodelavci. Zato bo toliko bolj zanimivo, ko bodo zgodovinarji zares odkrili, kaj vse se (še) skriva v arhivskem gradivu o izgubljenem koroškem plebiscitu. Ne glede na vse, kar doživljamo, srčno upam, da bo Maribor ostal (tudi) Maistrovo mesto, saj je nenazadnje eden od njegovih častnih meščanov, kar si je zaslužil z dejanji ob pravem času in na pravem mestu. Brez želje, da bi spodbudil kult osebnosti, ker tega (res) ni maral. K temu naj dodam misel uglednega akademika in prleškega rojaka dr. Antona Trstenjaka, ki je v svoji knjigi Človek, bitje prihodnosti (Slovenska matica, 1985) omenil problem mitizacije generala Maistra, češ da so Slovenci "po kralju Matjažu in Martinu Krpanu … videli in hoteli videti v svojem generalu vse vojaške vrline in odlike". Mit ne zastara in po Trstenjakovi sodbi to velja tudi za generala Maistra.
Dr. Marjan Toš, Lenart v Slovenskih goricah
