Vsako leto 24. oktobra obeležujemo svetovni dan Organizacije združenih narodov (OZN), ki je bila ustanovljena leta 1945 in ima danes 193 držav članic. To je nedvomno najpomembnejša svetovna organizacija in pred kratkim je imela generalno skupščino. Med drugim je bil sprejet dokument Pakt za prihodnost, ki bi lahko bil nova priložnost za nujne spremembe v OZN in za razvoj svetovne družbe. Žal lahko glede na razmere, predvsem pa vse bolj pogoste vojne ugotovimo, da je danes vse več zamujenih priložnosti in vse manj časa za nujne spremembe. Ena od teh sprememb je tudi področje jezikovne politike in jezikovne demokracije.
Pa počistimo najprej pred svojim pragom, torej v Sloveniji. Slovenija je, po več kot tridesetih letih državnosti, šolski primer zamujenih priložnosti. Glede na začetne odlične pogoje pred tridesetimi leti so jo naši politiki oziroma politične stranke materialno in moralno grozljivo osiromašili. Večina naših politikov se je skozi ta desetletja dokazala kot nesposobne in nedorasle za vodenje države. Tudi na področju jezikovne politike je naša država, tako na notranjem kot na mednarodnem področju, primer zmedenosti in uvajanja kolonializma. Zadnji primer obveznega pouka angleščine v prvih razredih osnovne šole - istočasno z materinščino (?!) - je strašljiv primer kolonializma in ogrožanja državnosti.
Kaj pa naša Evropska unija? Na področju jezikovne politike je polna besed o enakopravnosti, večjezičnosti, večkulturnosti in podobno, v praksi pa brez pridržkov uveljavlja angloameriško kulturno-jezikovno nadvlado. Tako se Evropska unija vse bolj utaplja v blokovsko politiko in hlapčevanje kapitalističnim izkoriščevalskim pravilom. S svojo "voljno politiko" - kar še posebej velja tudi za Slovenijo - Evropska unija izgublja temeljne vrednote in smisel obstoja.
In kaj lahko rečemo glede Organizacije združenih narodov? Izsiljena delitev jezikov na uradne (šest), delovne in vse druge je znana krivica, ki traja že od ustanovitve. Pakt za prihodnost daje še nekaj upanja in priložnosti tudi za drugačno jezikovno politiko. Med osnovnimi pogoji za njegovo uresničitev pa sta vključitev mladih in povezovanje civilne družbe. Sedaj je že jasno, da to povezovanje in sodelovanje zahteva enakopravno sporazumevanje, ne pa (do)sedanje diskriminacije. To pomeni, da moramo spremeniti sedanje bojišče velikih držav za kulturno-jezikovno nadvlado (trenutno angleščine) v prostor enakopravnega sporazumevanja s skupnim mednarodnim jezikom. Temu navideznemu idealizmu stoji nasproti realizem s tri tisoč milijardami dolarjev letnih izdatkov za oboroževanje in prst na rdečem gumbu za izstrelitev štirinajst tisoč balističnih raket z atomskimi bombami.
Za zaključek si poglejmo še zanimiv primer jezikovne politike. Na letošnji generalni skupščini je govoril tudi naš predsednik vlade. Vendar kot predstavnik države Slovenije ni govoril v slovenščini (uradnem jeziku naše države), še manj v mednarodnem jeziku, pač pa v angleščini. Za prisotne je bil torej eden izmed mnogih angleških govorcev iz neke majhne Slovaške, Slavonije, Slovanije? Predstavniki velikih držav so seveda govorili v svojem državnem jeziku. Ali naši predstavniki države (ni namreč naš edini državnik, ki ne uporablja slovenščine) nimajo prevajalcev, se sramujejo slovenščine, tako kažejo svojo voljnost? In predsednik vlade Slovenije je v angleščini odločno pozval g. Netanjahuja, naj preneha vojno. Kaj pa, če bi naš govorec naredil korak naprej v smislu drugačne jezikovne politike in rekel: Mer Nitnihu, atzur et hamlachama! Ta poziv v hebrejščini bi g. Netanjahu, in kar je še pomembneje, mnogi Izraelci, gotovo bolje razumel!
Naš predsednik vlade in Organizacija združenih narodov bi s to potezo dokazala, da jemljejo Pakt za prihodnost resno in podpirajo možnost sprememb jezikovne politike. Mladim pa bi tako z vzorom pokazali, da je možna drugačna pot na področju jezikovne demokracije. Pregovor sicer pravi, da priložnost zamujena ne vrne se nobena, in v tem primeru to velja za politike. Ostaja pa upanje, da bodo mladi bolje razumeli pomen enakopravnega sporazumevanja za jezikovno demokracijo in za sobivanje v miru.
Janez Zadravec Klugler, Maribor
