Ob poslušanju letošnje prvomajske budnice so mi misli spet zajadrale leta nazaj v čase, ko so nas na prazničnih proslavah in druženjih navdajali prijetni občutki ponosa in sreče ob spominu na zgodovinska prizadevanja doma in po svetu, v katerih so žal mnogi v boju za svobodo, delavske pravice in pravičnejši svet izgubili celo svoje življenje. Ob tem sem se spomnil tudi izjav dveh mladih očetov z otrokoma na ramenih, ki sta ob letošnjem dnevu upora proti okupatorju v osrednji dnevnoinformativni oddaji v kamero prostodušno povedala, da je zanju ta dan zgolj še en prost dan, namenjen druženju. Lepo, tudi temu so namenjeni spominski dnevi, vsekakor. A kje so v spominu teh mladih mož ostale misli in besede o vseh preštevilnih žrtvah osvobodilnih vojn, ki so nam povojnim generacijam omogočile lepo in brezskrbno življenje vse do danes? Vsaj nekaj besed o tem sem v izjavah omenjenih intervjuvancev pogrešal. In se ob tem vprašal, ali jima starši, učitelji in družbena skupnost, v kateri živimo, niso znali predati in privzgojiti vrednot uporništva, solidarnosti in človekoljubja, ki so brezčasne in bi morale biti v spominu slehernika, ki mu je vsaj malo mar za svobodo, človečnost, delavske in druge človekove pravice. Žal se zdi, da smo kot družba in posamezniki podlegli neoliberalni agendi potrošništva, užitka in relativiziranja temeljnih občečloveških vrednot. Vrednot, katerih neločljivi del so zgodovinski dogodki, ki bi nam morali biti v spomin in opomin, kaj vse je bilo potrebno, da danes lahko živimo svobodno, ustvarjalno in človeka vredno življenje.
Na žalost tudi pri nas, ki smo del EU in enega najrazvitejših delov sveta, mnogi še vedno živijo v revščini in pomanjkanju na robu družbe. Kar je sramotno, nesprejemljivo in nevredno države in družbe 21. stoletja. Še vedno imamo tudi v Sloveniji številne primere sramotnega in kriminalnega izkoriščanja zaposlenih, ki jim kljub javnim objavam, inšpekcijskim nadzorom in sodnim postopkom ne znamo narediti konca. Brezobzirni delodajalci tako še naprej izkoriščajo svoje zaposlene in se izogibajo roki pravice ter zasluženi kazni. Poslanci vseh sklicev parlamenta in preostali politiki, kaj ste v svojih mandatih naredili, da bi v Sloveniji enkrat za vselej naredili konec omenjenim kriminalnim praksam delodajalcev? Ali spet čakate, kaj se bo in če se bo zgodilo drugod po Evropi ali po svetu, da bomo potem mi sledili zgledom drugih? Kakor da bi ne imeli svoje pameti in etično-moralnih vrednot, ki od nas terjajo takojšnje in učinkovite rešitve. Ali res mislite, da bomo konkurenčni svetu s podporo kriminalnim praksam izkoriščanja zaposlenih s strani delodajalcev? Ali pa bomo, čeprav prvi na svetu, enkrat za vselej naredili konec kriminalnim rabotam delodajalcev in zagotovili zaposlenim odlične delovne razmere in plače, ki bodo zagotavljale dostojno življenje zaposlenim in njihovim družinam?
Delodajalci in lastniki podjetij bi se morali odreči svojemu pohlepu, nepotrebnemu luksuzu, vsako leto novim jahtam in pregrešno dragim drugim premičninam in nepremičninam. Potrebno se bo odreči hrematizmu kot izrojeni ekonomiji, ki temelji na sramotnem kopičenju privatnih dobrin in nebrzdanem bogatenju posameznikov na račun večine. Zakaj bi ne bili prav mi Slovenci prvi, ki bi z družbeno pogodbo in ustrezno zakonodajo naredili konec omenjenim nepoštenim, kriminalnim in nečloveškim praksam? Pri tem nas ne omejuje nobena mednarodna pogodba ali druga evropska zakonodaja. Omejujeta nas zgolj naša servilnost in pomanjkanje poguma, da nekaj naredimo prvi. Naša zgodovina osvobodilnega boja in zgodovina boja za delavske pravice nam dokazujeta, da tudi majhni narodi, če jih vodita iskrena želja in prizadevanje za mir, pravičnost in solidarnost, lahko dosežejo velike stvari. Na teh dosežkih naj temeljita naša samozavest in optimizem. Le tako bomo lahko svetilnik Evrope in hkrati upanje za ljudi po vsem svetu, ki trpijo zaradi vojn, lakote, pomanjkanja, trpinčenja in izkoriščanja.
Najbrž bodo nekateri ob teh mojih razmišljanjih porekli, da so nerealna in utopična. Sam sem prepričan, da ni tako. Težko je izstopiti iz prevladujočih miselnih okvirov in praks, a tisti, ki jim to uspe, premikajo zgodovinski tok. Govorim seveda o tistih posameznikih, narodih ali družbah, ki so človeštvu pozitiven zgled.
Ob prazničnih dneh dneva upora proti okupatorju in prazniku dela si želim, da bi skupaj z omenjenima očetoma z začetka mojega prispevka in z drugimi sodržavljani še naprej praznovali omenjene dneve v prijetnem druženju in ob spominu ter hvaležnosti do vseh, ki so nam to omogočili. Ob hkratnem zavedanju, da so naša prizadevanja za svobodo, pravičnost, pravice zaposlenih in človekove pravice nasploh naš skupni, večni in obvezujoči prispevek človeški skupnosti.
Branko Žlof, Maribor
