Nedavno sem v enem od slovenskih časopisov prebiral zapis Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije (KGZS) z naslovom Prijave škode po zvereh in divjadi. Po Zakonu o divjadi in lovstvu so namreč divjad vse vrste prosto živečih sesalcev in ptic, ki se lovijo. Upravljanje divjadi spada pod okrilje Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Strinjam se z navedbo, da spomladi v večjem obsegu nastane škoda, ki jo povzročajo zavarovane živalske vrste in divjad. Ne morem pa razumeti, da ugledna ustanova, kakršna je KGZS, vzpodbuja kmete (in druge lastnike zemljišč, med katerimi je tudi veliko lovcev), kdaj in kako naj prijavljajo škodo po divjadi. Pisanje dojemam zgolj kot medijsko provokacijo na račun lovcev, a si tega ne zaslužimo. Naša poglavitna skrb je ohranitev divjadi in še zlasti njenega naravnega okolja, v katerim lahko preživi. Priče smo namreč izginjanju nekaterih vrst, kakršna je na primer v Pesniški dolini poljska jerebica, ki je ni več. Nasploh je na območju Slovenskih goric in na Dravskem polju mala divjad, še posebno pa poljske kure in zajec, resno ogrožena in dobesedno pred našimi očmi izgublja tla pod nogami. Na ta žgoči problem, ki še zdaleč ni samo lovski, v Lovski zvezi Maribor že leta opozarjamo pristojne. Žal se naš glas ne sliši.
Najbolj me je zmotil zaključni stavek, s katerim je KGZS javno pozvala svoje člane (vključno z lovci torej), da "čim bolj dosledno prijavljajo škode, saj se tako dobiva bolj realna slika o škodah". Z vso odgovornostjo trdim, da upravljalci lovišč (lovske družine in lovišča posebnega namena) zelo dobro poznamo zakonodajo v zvezi s škodo in obveznosti, ki temu sledijo. Škoda je odvisna predvsem od vrste divjadi, pa tudi od vrste kmetijske rastline in njene razvojne faze. Občutno škodo povzroči divjad s hranjenjem, torej s pašo in objedanjem, pa tudi z mečkanjem, ritjem, lomljenjem in valjanjem. Največ škode povzročijo navadni jelen, srna, divji prašič, poljski zajec, siva vrana, sraka in šoja. Za preprečevanje škode zaradi divjadi so na voljo biološke in tehnične metode. Biološke metode uporabljajo predvsem lovci, tehnične pa lastniki kmetijskih in gozdnih zemljišč.
Naj namesto zaključka izpostavim nedavno osebno izkušnjo iz enega od slovenskogoriških lovišč. Naletel sem na kmeta, ki je na veliko požigal mejico med dvema travnikoma. Ognjeni zublji so kot za stavo požirali eno od zadnjih oaz za malo divjad. Na vprašanje, ali je to res potrebno, sem dobil osoren odgovor: "Zakaj pa ne, zemlja je moja in na njej počnem, kar želim. Brigajo mene vaši fazani in zajci." Razborito je še pripomnil, da je treba tudi "vaše srne poklati". Kakšen besednjak, poklati! Razumi, kdor more. Zato sprašujem KGZS, ali nismo morebiti tudi lovci upravičeni zahtevati povračilo za škodo, ki nastaja zaradi pohlepa po zemlji in zaradi nestrokovnih posegov v naravno okolje, s katerimi se leto za letom krči življenjski prostor divjadi, zlasti še gozdnim in poljskim kuram. Bojim se, da bo namesto odgovora priletela še kakšna pikra na račun "divjadi in zveri" ali celo na rovaš naše lovske organizacije (in seveda podpisanega), namesto da bi skupaj iskali rešitve za odpravljanje posledic negativnih posegov v naravnem okolju. Ne samo za divjad, pač pa za vse prostoživeče divje živali (in tudi za človeka). Lovci si na tem področju iskreno želimo več konstruktivnega dialoga z vsemi deležniki v prostoru. Že dolgo vemo, da nismo sami in da si moramo vsi deležniki prizadevati za trajnostno rabo naravnih virov, da jih bo nekaj ostalo še za naše zanamce. Zato ni naključje, da se kljub (tudi upravičenim) kritikam na naš rovaš v zeleni bratovščini zaskrbljeno spogledujemo s prihodnostjo in usodo naše narave. Tako kot so se naravovarstvene vloge globoko zavedali že ustanovitelji slovenske lovske organizacije leta 1907. Kako vizionarsko je bilo to gledanje, marsikdo še danes ne dojame.
Dr. Marjan Toš, član LD Dobrava v Slovenskih goricah in predsednik Nadzornega odbora Lovske zveze Maribor
