Skrbi zaradi groženj z jedrskim orožjem, ki so se pojavile v okviru spopadov v Ukrajini in Palestini, je spodbudila Omizje miru za Furlanijo-Julijsko krajino, da piše županu mestne občine Koper Alešu Bržanu in predsednici Luke Koper Nevenki Kržan s prošnjo za informacije o jedrskem varnostnem načrtu v luki. Tržaško pristanišče je namreč vključeno v seznam pristanišč, namenjenih ladjam in podmornicam z jedrskim pogonom, ki lahko nosijo na krovu jedrsko orožje, poleg tega pa je v ameriški vojaški bazi v Avianu v Furlaniji prisotno jedrsko orožje.
Leta 2007 je tržaška Prefektura izdala Načrt za izredne razmere v primeru vojaške jedrske nesreče v pristanišču, kot to zahtevajo smernice Evropske Unije in državni zakoni. Načrt je bil že 21. aprila 2010 izročen Mestni občini Koper in upravi Luke Koper v sejni dvorani občine Koper med konferenco čezmejnega Omizja za mir. Omizje je tudi pozvalo tržaškega prefekta naj posodobi načrte in naj jih objavi, kot to predvideva direktiva Euratom 2013/59, ki jo je sprejel tudi italijanski parlament. Vsekakor je prisotnost jedrskega orožja na ladjah vojaška tajnost in vojaški jedrski reaktorji ne spoštujejo varnostnih predpisov predvidenih za civilne strukture.
Tržaška pokrajina je bila prva lokalna oblast, ki je zahtevala prepoved jedrskega orožja v pristanišču. Sledili so ji še občina Zgonik, občina Milje, občina Repentabor, občina Dolina inobčina Devin Nabrežina, ki so sprejele predlog župana mesta Hirošime in njegovo Vizijo 2020 za svet brez jedrskega orožja. Občina Koper leži v istem mednarodnem zalivu in po vstopu Slovenije v zvezo Nato je tudi Luka Koper postalo pristanišče za jedrske vojaške ladje. Za to je bilo potrebno črtanje določila v pomorskem pravu, ki je tako možnost preprečevalo.
V nasprotju z mirovno pogodbo sta torej v tržaškem zalivu dve vojaški jedrski pristanišči: Trst in Koper
V nasprotju z mirovno pogodbo sta torej v tržaškem zalivu dve vojaški jedrski pristanišči: Trst in Koper. Realnost obeh mest pa onemogoča resnično preprečitev radioaktivne katastrofe v primeru nesreč v jedrskih centralah, ki poganjajo ladje, zaradi prisotnosti jedrskega orožja na krovu ali v primeru vojaških napadov. Obenem vojaška tajnost "iz varnostnih razlogov" v zvezi z vsako pomembno preventivno informacijo onemogoča pravilno ocenjevanje nevarnosti in preprečuje sposobnost odločanja s strani vladnih ustanov ter prebivalstvu zakriva morebitno stanje ogroženosti.
Ob upoštevanju teh skupnih problematik je omizje za Mir zahtevalo od pristojnih oblasti, naj objavijo varnostne načrte za primer jedrske nesreče v koprskem pristanišču ter kriterije in načine obveščanja prebivalstva o nevarnosti zaradi prisotnosti ladij na jedski pogon v pristanišču. Zahtevali smo, da seznanijo prebivalstvo z ukrepi, ki bi jih bilo potrebno sprejeti v primeru nesreče, atentata ali vojaškega napada na omenjene ladje.
Zahteva se sklicuje tudi na konvencijo iz Espooja o presoji vpliva na okolje na čezmejnem območju, ki velja tudi za radioaktivne snovi, za jedrske centrale in reaktorje, kot so na primer tisti, o katerih je govorimo. Podobno se je ravnalo v čezmejnem kontekstu, ko se je obravnavalo projekte terminalov uplinjevalnikov v Tržaškem zalivu. S tem v zvezi naj spomnimo na pozitiven precedens skupnega nastopanja obeh pristanišč in pristaniščnih oblasti v Trstu in Kopru pred nekaj leti, ko je ladja iz Združenih držav Amerike natovorila radioaktivni material z Madžarske v Kopru in iz Italije v Trstu, v domnevno varnih pogojih.
Pomembno se je spomniti nekaterih nesreč iz preteklosti. 15. novembra 2000 je ameriška jedrska podmornica trčila v prazen plinski tanker v bližini barcelonskega uplinjevalnika. Leta 1975 je križarka Belknap z jedrskimi konicami na krovu v Jonskem morju trčila v letalonosilko Kennedy in zagorela. Leta 1972 je zaradi napada na naftovod Siot v občini Dolina zgorelo več rezervoarjev z nafto.
Alessandro Capuzzo, Omizje za mir za FJK
