Sprehajal sem se po Opatiji. Bil je junij in poln istih občutkov, kot jih ponuja stara razglednica. Hodil sem mimo dvorane, ki je ustvarjala jugoslovansko estrado, šel sem čez obmorsko sprehajališče Lungomare, kjer so se kmalu po porodu v mogočnih hotelih razširile govorice tudi o tem, kdo je komu segel tako do srca, da je preprosto moral zmagati.
Zaključevala se je vrsta deževnih razočaranj, ki so se končno umikala pomladi, zato ni bilo prevroče ne gneče. Odpirali so se hoteli, polni gostoljubja, prijaznosti in nenarejene ustrežljivosti – bilo je vse drugače od klikabilnih naslovov in še bolj škandaloznih oblačkov ob njih, češ, kako grda je "lipa njihova". Dobrodošlico so mi portirji častitljivih let zaželeli v slovenščini, nihče ni brskal po telefonu, domačini so radi poklepetali, morda tudi zato, ker je Istra za (nas) Istrijane vedno le ena in Keku ob Kvarnerju ni para. Pred mano se je mularija v telovnikih (!) omike in galantnosti učila od "zaščitene kategorije zaposlenih", pa ne zato, ker bi bili demografska skupina, temveč zato, ker se zaradi njih gost počuti kralj. Vse je kazalo, da v Opatiji čakajo le še štartni strel, manjkali niso niti plakati.
Nadgraditi je treba naravne danosti, generirati edinstvene vsebine, ki morajo biti tako unikatne, da bomo med več sto ponudniki destinacij na velikih turističnih borzah tako izstopali, da bomo ena prvih izbir velikih zakupnikov.
