V preteklih tednih je bilo v medijih opaziti nadvse dobrodošlo debato o tem, kolikšen bo dvig gladine morja v 21. stoletju. Kljub temu, da prispevki morda niso najnatančneje povzemali znanstvenih objav, je dobrodošlo to, da so jih sploh začeli povzemati. Ker so omenjene objave požele kar nekaj zanimanja, bom v tem prispevku poskusil s skrajno preprostim pristopom vendarle korektno predstaviti en vidik povišanja morske gladine ob slovenski obali: poskušal bom oceniti, kako sta pogostost in trajnost poplav odvisna od srednjega dviga morske gladine v Severnem Jadranu.
Že nizka povišanja srednje gladine so povezana z resnimi težavami
Napovedovanje gladine morja (ang. sea surface height ali SSH) na večdesetletnih časovnih skalah je zapleteno - potrebno je upoštevati različne globalne podnebne scenarije (in s tem scenarije antropogenih izpustov), ki na nivo morske gladine vplivajo prek različnih mehanizmov, kot so termična ekspanzija vodnega stolpca zaradi višanja temperature morja, prerazporeditve planetarne vodne mase zaradi taljenja Arktike in Antarktike, deformacija litosfere zaradi prerazporeditev vodne in ledne mase na planetu ter tektonski vplivi. Ocene za globalno povišanje morske gladine do leta 2100 so precej razpršene in segajo od 0.28 –0.61 m v primeru nizkih emisij (scenarij RCP2.6) pa do 0.52 – 0.98 m v primeru visokih emisij (RCP8.5). Kot lahko preberemo denimo na spletni strani Evropske okoljske agencije, pa ne moremo izključiti niti bistveno višjih scenarijev globalne rasti gladine. Posebej velja podariti, da več resnih modelskih študij dopušča scenarije globalnega dviga gladine prek dva metra. Verjetno nič ne tvegam s trditvijo, da dvometrsko povišanje srednje gladine za obalne prebivalce in državo pomeni težave brez precedensa v sodobni zgodovini. Kakorkoli že, v tem prispevku se bom omejil na bolj konzervativne ocene povišanja gladine v Jadranu. Kot bomo videli, bodo že razmeroma nizka povišanja srednje gladine povezana z resnimi težavami.
Raztros napovedi je velik
Dvig gladine je sicer na globalni ravni precej prostorsko variabilen - v Baltiku naj bi se srednja gladina morja zaradi geoloških procesov celo precej znižala. Kakorkoli že, kar se tiče Severnega Jadrana, konzervativne ocene v znanstveni literaturi predvidevajo, da lahko do leta 2100 pričakujemo dvig srednje gladine morja v razponu med 30 in 100 cm. Raztros napovedi je torej velik, vendar z veliko verjetnostjo kaže na dvig.
Sleherniku verjetno ni povsem očitno, kaj posamezne vrednosti višanja srednje gladine morja pomenijo za slovensko obalo, zato si v tem kontekstu oglejmo zlasti pogostost poplav in dolžino časovnih obdobij, v katerih morska gladina vztraja nad določenim nivojem.
Slika 1 kaže letna povprečja gladine morja v Kopru v preteklih 70 letih. Takoj lahko opazimo naslednje: rast gladine med letoma 1961 in 1995 nima statistično značilnega trenda, v devetdesetih letih pa začne naraščati. Natančneje: v obdobju po letu 1993 statistično značilna rast srednje gladine znaša približno 5 mm/leto. Spremenljivost gladine na sliki 1 je povezana z globalnim segrevanjem morske vode ter z globalno dinamiko gladine, na katero vpliva taljenje ledenikov na skali nekaj desetletij. Podobno spremenljivost kažejo meritve s postaje Punta Della Salute v Beneški laguni.
Poskusimo si predstavljati, kaj povišanje srednje gladine morja za določeno število centimetrov pomeni za slovensko obalo. Pri tem imejmo v mislih, da so naslednje višine gladine določene s konfiguracijo obale in torej ob nespremenjeni obali takorekoč fiksne. Morje začne poplavljati najbolj izpostavljene dele obale, kadar je nivo morske gladine na mareografski postaji v Kopru približno 300 centimetrov (to je nivo rumenega opozorila, ki ga izdaja ARSO). Morje začne poplavljati Tartinijev trg in punto v Piranu, kadar je nivo morske gladine na mareografski postaji v Kopru 330 centimetrov (to je nivo oranžnega opozorila, ki ga izdaja ARSO). Piranski mandrač je poln. Morje povsem poplavi Tartinijev trg v Piranu, kadar je nivo morske gladine na mareografski postaji v Kopru 350 centimetrov (to je nivo rdečega opozorila, ki ga izdaja ARSO). Tu morje poplavlja Sečoveljske in Strunjanske soline. Piranska punta in mandrač sta pod vodo.
Zadnji dogodek, ko je nivo gladine v Kopru presegel 350 centimetrov, se je zgodil decembra 2008.
Optimistični scenarij: poplave so 20-krat trajnejše
Sedaj naredimo preprost poskus: oglejmo si, kako bi spremenili pogostost in trajnost poplav v preteklih 70 letih, če bi gladinam morja, ki so bile v Kopru izmerjene v obdobju 1961-2017, preprosto prištevali 0, 10, 30, 50 in 100 centimetrov.
Razporeditev kaže, da je bil v preteklih desetletjih razpon izmerjenih višin v Kopru nekje med 100 cm in 300 cm. Od leta 1961 je bila gladina morja nad 330 cm (to je nad nivojem oranžnega opozorila) 55 ur, nad 350 cm (to je nad nivojem rdečega opozorila) pa osem ur. Dogodkov nad nivojem rdečega opozorila je bilo detektiranih šest.
Projekcije gladine v Severnem Jadranu so si malone enotne, da bo povišanje gladine do leta 2100 verjetno znašalo vsaj 30 centimetrov. Povsem naivno kratkomalo povišajmo srednjo gladino morja celotne časovne vrste za 30 cm in ponovno preštejmo, koliko časa smo nad nivojem oranžnega in rdečega opozorila. Število ur z gladino v Kopru nad 330 centimertov je naraslo na 1153. Število ur z gladino v Kopru nad 350 centimetrov znaša 149. To je 20-kratno povečanje kumulativnega časa poplav nad nivojem oranžnega in rdečega opozorila!
Pesimistični scenarij - poplave dvakrat dnevno, za nekaj ur
Oglejmo si še najslabši scenarij (če niti ne upoštevamo apokaliptičnih povišanj za 1.5 metra ali več). Dvignimo gladino za en meter in preštejmo poplave. V tem primeru bi bili nad oranžnim nivojem 40 odstotkov časa oziroma 3300-krat dlje kot smo dejansko bili v obdobju 1961-2017. Poskusimo skicirati, kaj to pomeni.
Dandanes morje ob slovenski obali v obdobjih, ko je plima dominanten signal v nivoju morske gladine, v nobenem primeru ne preseže nobenega od navedenih opozorilnih nivojev. Ob dvigu gladine za en meter bi se to spremenilo: močne poplave bi se pojavljale že ob običajnem plimnem oziroma Luninem ciklusu (s periodo 28 dni) in obala bi bila vsak mesec kumulativno skoraj dva tedna poplavljena. Ker je razpon med plimo in oseko maksimalen ob mlaju ali ščipu (takrat namreč Zemlja, Luna in Sonce ležijo na isti premici in se gravitacijski vplivi Sonca in Lune na lokaciji Zemlje najučinkoviteje seštevajo), bi zlasti v tednu mlaja ali ščipa morje močno poplavljalo ob vsakem plimnem maksimumu. Poplave bi imeli dvakrat dnevno za nekaj ur. K res močnim poplavam bi pa, tako kot danes, seveda prispeval še prehod ciklonov ter z njimi povezan padec zračnega pritiska, jugovzhodni vetrovi (jugo) ter stoječa valovanja morske vode (t.i. sejši) v Jadranskem bazenu.
Močne poplave bi se pojavljale že ob običajnem plimnem oziroma Luninem ciklusu
