Kadrovske menjave v Petrolu burijo duhove še tri mesece po tistem, ko so (nekdanji) Petrolovi nadzorniki zamenjali do tedaj uspešno upravo Tomaža Berločnika. Slednji je bil na vrhu Petrola skoraj devet let, kar je za to podjetje pretežno v državni lasti izjemno dolgo obdobje. Petrol je bil zaradi izčrpavanja pri nakupu delnic Istrabenza ob Berločnikovem prihodu v finančno neoptimalnem stanju, a nekdanji prvi mož je naftnega trgovca preoblikoval v celovito energetsko podjetje, daleč največje v Sloveniji, ko se njegovi prihodki na ravni skupine približujejo šestim milijardam evrov, čistega dobička pa je okrog sto milijonov evrov.
Tudi apetite nekaterih večjih delničarjev (slovenske države, družb okrog Darija in Vesne Južna), ki so skupaj skoraj polovični lastniki Petrola, je znal tudi od menedžerskih kolegov nagrajeni Berločnik dobro zadovoljevati in lani je med Petrolove delničarje razdelil že blizu 38 milijonov evrov, verjetno pa bi bile letošnje dividende še višje. Prav tu je s svojo ambiciozno strategijo in (do)kupovanjem naftnih družb v jugovzhodni Evropi ob nadaljnji krepitvi digitalizacije poslovanja in krepitvi na področju električne mobilnosti nekdanja Petrolova uprava verjetno trčila ob težavo pri nekaterih že omenjenih delničarjih, saj je vse to dodatno zadolževanje za sicer verjetno boljše poslovanje Petrola na dolgi rok ogrožalo nemoteno izplačevanje tako visokih dividend, kakor so jih bili navajeni.
Svoje je dodala še politika, pa nekateri drugi vplivneži v slovenskem gospodarstvu, saj naj bi se v Petrolu udarila LMŠ predsednika vlade Marjana Šarca in Borut Jamnik, predsednik uprave Modre zavarovalnice in Združenja nadzornikov Slovenije, v igri se omenja še politična stranka SD Dejana Židana, ki naj bi tudi imela svoje nadzorniško-upravljavske interese v Petrolu. Pri tem je bilo najbolj zanimivo, da vodilni politiki s Šarcem vred kakor da niso "nič vedeli" o tem, da naj bi politika zamenjala nekdanjo Petrolovo upravo, medtem ko naj bi Jamnik trdil, da Berločnika pozna le bežno, čeprav so vsi znali povedati, da je ob nekaterih drugih posameznikih prav Berločnik steber njegovega kadrovanja po slovenskih podjetjih v pretežni ali vsaj pomembni državni lasti. To se je pokazalo že v Telekomu Slovenije, kjer sta bila nadzornika Jamnik in Berločnik, bojišče med politiko in Jamnikovo strujo pa se utegne prenesti še na novomeško Krko, ki je bila prav zaradi uspešnega poslovanja in oddaljenosti od Ljubljane za zdaj bolj ali manj imuna za tovrstne politične pritiske, čeprav je Jamniku leta 2017 že uspelo priti v Krkin nadzorni svet.
Nerazumljivih rušenj uprave, kot se je lani zgodila v Petrolu, je bilo v preteklosti že nekaj
