(POGLED) Prava vprašanja o pandemiji

Avtorji Jonas Herby (posebni svetovalec za politične raziskave v Köbenhavnu), Lars Jonung (profesor ekonomije iz Lunda, Švedska), Steve Hanke (profesor ekonomije na Univerzi Johnsa Hopkinsa) so razčlenili javno dosegljive podatke o umrlih v prvem valu pandemije in prišli do zaključka, da ima z epidemiološkega zornega kota od države odrejeno, prisilno zapiranje družbenega življenja na umrljivost med pandemijo zelo majhne učinke ali je brez njih. Celo nasprotno. Po mnenju avtorjev ima prisilno zapiranje družbenega življenja številne hudo škodljive učinke, segajoče od medicinske preko gospodarske, psihološke do socialne škode. Po mnenju avtorjev gre za politični inštrument, ki ga je treba odpraviti. Avtorji sodijo, da ima v obdobjih hudih pandemij mnogo večji učinek svobodno in razumno ravnanje ljudi, ki se ob poštenih, verodostojnih, transparentnih in nepotvorjenih informacijah sami ravnajo tako, da zaščitijo sebe in skupnost. Nejasne, pogosto nepreverjene ali celo napačne informacije in protislovna navodila so plodno polje za rast teorij zarot in za spodkopavanje še tistih ukrepov, ki so med pandemijami res učinkoviti.

Del znanstvene skupnosti je članek kajpak v hipu razcefral na nerazpoznavne koščke in ga polil s posebej neprijetno zaudarjajočo gnojnico, zatrjujoč, da so bili vse trditve iz članka že prej neštetokrat premlete na družbenih omrežjih in so del teorij zarote. In so kajpak napačne. Del znanstvene skupnosti je članku očital šibko metodologijo, iz katere izhaja utemeljen dvom o rezultatih in zaključkih. Številni so zapisali, da se avtorjem sploh ne bi bilo treba truditi z vtisom, da gre za znanstveno raziskavo. Dovolj bi bilo, da izpostavijo svoje osebne podatke, in vsem bi bilo takoj jasno, da gre za zagovarjanje tako imenovanega švedskega modela obvladovanja epidemij, ki med drugim sloni prav na domnevi, da ob ustreznem ravnanju državljanov državna prisila ni potrebna. Še več je bilo tistih, ki so dodali, da gre za politično obarvan tekst, eden izmed premnogih, nastalih med pandemijo na osnovi zmotnih osebnih mnenj, in ga je treba čim prej pozabiti.

A večina, ki se s trditvami v članku ni strinjala ali jih je celo besno napadala, se je spretno izognila osrednji temi samega članka. Popolnoma jasno je namreč, da se ob širjenju novih, še neznanih nalezljivih bolezni, ko ni ne znanega zdravila in ne cepiva, ukrepi lahko razlikujejo in mnenja razhajajo. Ukrepi se lahko s spreminjanjem povzročitelja tudi spreminjajo. Toda kako v takšnih primerih zavarovati sebe in skupnost, če iz domnevno verodostojnih virov prihajajo nejasne, pogosto nepreverjene ali celo napačne informacije in protislovna navodila, ki so plodno polje za rast teorij zarot in za spodkopavanje še tistih ukrepov, ki so med pandemijami res učinkoviti?

Začelo se je že z vprašanjem o izvoru novega koronavirusa. Saj ne, da bi odgovor na vprašanje o izvoru lahko kakorkoli vplival na trajanje ali hitrost širjenja pandemije. Toda skupina uglednih svetovnih virologov iz različnih držav sveta je v začetku leta 2020 v eni najbolj uglednih znanstvenih revij na svetu objavila pismo, v katerem je sveto in zelo kategorično zatrjevala, da je virus naravnega izvora. Kasneje se je izkazalo, da so prav ti virologi preprečevali objavo znanstvenih člankov, zatrjujočih, da je zanemarjena podmena o laboratorijskem nastanku virusa. Kar je bilo že samo zase izjemno nenavadno, saj je prav razprava o različnih možnih podmenah pri še nepojasnjenih pojavih eden najbolj pomembnih stebrov znanosti. A zgodba se tukaj ni zaključila. Kasneje se je izkazalo, da so številni podpisniki pisma o naravnem izvoru virusa sodelovali v laboratorijskih raziskavah o tem, kako prav pri koronavirusih povečati njihovo nalezljivost in škodljive učinke za ljudi. Gre za raziskave, ki so že bile razglašene za neetične, prepovedane in nepotrebne, a jih še vedno opravljajo. Javnost se je upravičeno pričela spraševati, zakaj določeni ugledni virologi tako kategorično zavirajo znanstveno razpravo. Še več vprašanj v javnosti se je pojavilo, ko se je izvedelo, da prav ti virologi, ki so jih dobili z rokami do komolcev v marmeladi in so sopodpisniki pisma o naravnem izvoru virusa, svetujejo vladam o ukrepih, ki naj bodo sprejeti med pandemijo. Dvom o znanstveni poštenosti in verodostojnosti podatkov, ki so uradno prihajali v javnost, je postal tako velik, da je bil po mnenju številnih osnovno in trajno gorivo številnih teorij zarot. In eden izmed razlogov za državljansko neposlušnost v osrednji Evropi.

Zgodba se seveda tudi tukaj še ni končala. V javnost so počasi pricurljale novice, da ugledna strokovna revija, ki je pismo objavila, letno dobiva visoke denarne zneske od enega izmed izdelovalcev novih cepiv. Nova cepiva, nastala na osnovi sodobne tehnologije mRNA, so bila raziskana po tako imenovanem hitrem postopku. Tovrstnih postopkov je več in so bili v Svetovni zdravstveni organizaciji (WHO), Evropski agenciji za zdravila (EMA) in Ameriškem uradu za zdravila (FDA) pripravljeni prav za primere bodočih pandemij. Skratka, s hitrim postopkom ni s strokovnega zornega kota nič narobe. A postopek bi se moral zaključiti z regularnim dovoljenjem za uporabo, ki vsebuje tudi določila o odgovornosti za morebitne neželene sopojave novega cepiva.

Toda nova cepiva so dobila le pogojno dovoljenje za uporabo, iz pogodb o izdelavi in dobavi cepiv pa so izključili odstavek o odgovornosti proizvajalca. To se je zgodilo prvič leta 1976, ko je grozila pandemija tako imenovane svinjske gripe in je bil takratni ameriški predsednik Gerald Ford tik pred novimi volitvami. Od proizvajalcev cepiv je zahteval novo cepivo. Napravili so ga, a hkrati zahtevali, da se zaradi političnega pritiska in hitrosti razvoja cepiva iz pogodb odstrani odstavek o odgovornosti izdelovalca za morebitne škodljive učinke. Z medicinskega in pravnega zornega kota to ni bilo sprejemljivo leta 1976, še manj je seveda sprejemljivo v enaindvajsetem stoletju. Ob nepredstavljivo visokih dobičkih farmacevtskih družb, dobljenih z novim cepivom, ob izogibanju odgovornosti za morebitne škodljive učinke cepiva in ob očitkih, da z denarjem vplivajo na strokovna mnenja v uglednih revijah ter na odločitve EME in FDA, sploh več ni treba razglabljati o tem, ali je morebiti tudi tovrstno ravnanje ustvarilo dvom o znanstveni poštenosti in verodostojnosti podatkov, ki so uradno prihajali v javnost. In seveda ustvarilo še enega od razlogov za državljansko neposlušnost v Evropski skupnosti.

Avtorjem zapisa na spletni strani Univerze Johnsa Hopkinsa je mogoče očitati marsikaj. Očitki lahko segajo od politične nekorektnosti preko medicinskega in epidemiološkega neznanja do uporabe neustreznih znanstvenih metod. Ni jim pa mogoče očitati, da so pričeli znanstveni in splošni srenji zelo jasno zastavljati prava vprašanja.

* Vojko Flis je zdravnik, profesor, nekdanji direktor UKC Maribor.