Ob dejstvu, da Slovenija na lestvici zaznave korupcije mednarodne organizacije Transparency International (TI) že vse od leta 2012, ko se je merjenje CPI začelo na novo zaradi spremenjene metodologije, ne beleži bistvenega napredka, bi morali tako v vladi kot v institucijah, pristojnih za boj proti korupciji, zvoniti vsi alarmi. Pa se pogosto zdi, da zvonijo le pri predstavnikih zainteresirane civilne družbe in vsaj občasno še v medijih.
Podrobne razloge, zaradi katerih Slovenija tudi letos ne beleži napredka, smo pri Transparency International Slovenia navedli v včerajšnjem sporočilu za javnost. Pri tem je treba poudariti, da je indeks zaznave korupcije indirektna metoda merjenja korupcije, ki ne meri dejanskega obstoja ali izkušenj s korupcijo, temveč predvsem zaznavanje tega pojava, pri čemer podatke črpa iz več virov. Drugače povedano, vprašani v okviru te raziskave ne odgovarjajo na vprašanja glede njihovih neposrednih izkušenj s korupcijo v smislu "kdaj ste nazadnje plačali podkupnino", temveč na vprašanja, kako kot na primer strokovnjaki na svojih področjih ali poslovneži zaznavajo ta pojav v javnem sektorju v posamezni državi.
Na rezultat Indeksa vpliva veliko različnih dejavnikov.
Transparency International na mednarodni ravni letos posebej izpostavlja politično integriteto in njen vpliv na stanje korupcije po svetu. Nižje na indeksu so se praviloma uvrstile države, ki pomanjkljivo urejajo financiranje volilnih kampanj. V TI Slovenija smo na nezadostno urejeno področje financiranja političnih strank opozorili že pred leti, a zaman, saj se odtlej ni nič spremenilo.
Tudi sicer se v TI Slovenija vsako leto ob času, ko izide indeks zaznave korupcije za minulo leto, počutimo kot papige, ki vsako leto ponavljajo isto "mantro", pri čemer se nič ne spremeni. Tako bi lahko tudi ob objavi letošnjega indeksa skoraj dobesedno ponovili vse tisto, na kar smo ob izidu indeksa opozarjali ne le januarja lani, temveč ob vsaki novi njegovi objavi zadnjih sedem let.
Zvoniti bi morali vsi alarmi. Pa se pogosto zdi, da zvonijo le pri predstavnikih zainteresirane civilne družbe in vsaj občasno še v medijih
