Ne, ne bom pisal o Venezueli, čeprav je v tem trenutku, tako vsaj kaže, to tema dneva; ne zato, ker bi bila tako pomembna kljub velikim rezervam nafte, baje največjim na svetu, ampak predvsem zato, ker sta Trump in Putin prenesla težišče napetosti prav na to državo in na njeno obubožano ljudstvo. Pisal bom o nekaterih obrobnih dogajanjih, ki so seveda vezana na Venezuelo oziroma na njena predsednika, uradnega Madura in samooklicanega Guaidoja. Dejstvo je namreč, da so štiri velike evropske države priznale slednjega. To so Nemčija, Francija, Združeno kraljestvo in Španija.
Zanimivo je namreč, da na tem seznamu ni Italije. Doslej, vse od konca druge svetovne vojne, je vedno bila. Ob Franciji, Nemčiji in Združenem kraljestvu namreč. To je bila četverica evropskih držav, ki so nekako vodile zunanjo politiko Evropske unije. Preostale države so se jim pridružile ali pa tudi ne, ampak to ni bilo relevantno vprašanje. Spominjam se, da je bilo tako ob priznanju Slovenije in Hrvaške, ob priznanju Kosova, tudi ob priznanju statusa pridružene članice Srbiji. Tudi ko ni bilo potrebno soglasje vseh članic unije, je ta četverica dejansko vodila igro, ki je temeljila na njihovem soglasju, običajno z blagoslovom čezmorskega zaveznika, pa ne nujno v vseh primerih.
Tokrat pa se je Italija odločila drugače. Pravzaprav se ni odločila, ampak je le dodala še eno točko k nesoglasjem, ki označujejo zavezništvo med Ligo Mattea Salvinija in Gibanjem 5 zvezd Luigija Di Maia, pri čemer je predsednik vlade Giuseppe Conte včasih mediator, najpogosteje pa statist. Dejstvo je, da Di Maio podpira Madura, Salvini pa Guaidoja, in tako se Italija ni izrekla.
Priložnost je spretno izkoristil španski premier Pedro Sanchez, ki se je pridružil trojki in tako vzpostavil os London-Berlin-Pariz-Madrid, za kar si Španija že dolgo prizadeva, vendar ji je bila Italija kot članica G8 in ustanovna članica Evropske unije vselej ovira. Poleg tega so v Španiji v nekaterih primerih domači politični interesi prevladali nad evropskimi interesi, na primer leta 2008, ko se Španija preostalim štirim velikim zahodnoevropskim državam ni hotela pridružiti pri priznanju Kosova in ga dejansko še zdaj ne priznava. Zanimivo je, da je Sanchez s tem prehitel tudi svoje desnosredinske tekmece, predvsem Ljudsko stranko in liberalno Ciudadanos, ki stalno iščejo razloge za napad na socialističnega premiera.
Sanchezu torej venezuelska dogajanja prijajo, da se je vsaj delno in seveda kratkoročno otresel katalonskega problema
