Ob omembi izraza "politika" večina ljudi najprej pomisli na mukoma prebrane govore poslancev, ki z njihovimi vsakodnevnimi, življenjskimi stiskami največkrat nimajo kaj veliko skupnega. Toda minuli tedni so pokazali, kot že mnogokrat v zgodovini, da je polje politike mnogo širše od ozkih parlamentarnih hodnikov. Organizirano, angažirano in artikulirano ljudsko gibanje po svetu znova vse bolj postaja osrednji akter politike.
Nezaupanje v institucije kapitalistične države narašča. Tega procesa ne gre pripisati raznim teoretikom zarot in zapletenim algoritmom za širjenje tako imenovanih lažnih novic. Takšno sklepanje nas odmika od resničnega vzroka in služi predvsem ohranjanju mita o meritokratskih temeljih kapitalističnih družb ter hkratnemu reproduciranju obstoječega stanja in vladajoče ideologije. Če množice ne verjamejo v pravičnost sodnega sistema ali pa v dejansko zastopanost svojih interesov s strani izvoljenih predstavnic in predstavnikov, to ne pomeni, da so te množice padle na trik "zlobnih in pretkanih populistov", s katerimi nas dnevno strašijo državni in evropski funkcionarji, temveč to pomeni, da, mnogokrat sicer povsem intuitivno, razumejo, da sistem ne deluje v njihovo korist in da "riba smrdi pri glavi".
Dobršen del sveta že vsaj od druge polovice sedemdesetih let minulega stoletja živi v sistemu, ki pomeni vrnitev kapitalizma v naravno stanje. Po šoku, ki je sledil koncu druge svetovne vojne, se je izkazal za popolnoma kompatibilnega z liberalno, predstavniško demokracijo - za nekatere analitike največjo civilizacijsko pridobitev 20. stoletja. Pravzaprav si jo je ukrojil po svoji meri, njene predstavnice in predstavniki pa so ob tem največkrat gromoglasno aplavdirali in zatrjevali, da obstoječi sistem nima alternative.
Poti do družbe, kjer demokratičnost ne bo omejena na izbiro "manjšega zla" na vsakokratnem volilnem lističu