Pokojnine v primežu volitev

Kaj bo s pokojninami po volitvah? Kdaj in kakšno pokojninsko reformo lahko pričakujemo v mandatu naslednje vlade, smo povprašali stranke, ki se bodo potegovale za glasove čez dva tedna na državnozborskih volitvah. Načeloma se vse strinjajo, da večina upokojencev v Sloveniji ni zadovoljna z višino pokojnine. To pa postaja vse bolj zlata jama za predvolilne obljube. Revščina med starejšimi je še vedno resen problem. Kljub vsem rednim in izrednim uskladitvam v zadnjih dveh letih, izplačilom solidarnostnega dodatka, s čimer se ne pozabijo pohvaliti v sedanji koaliciji. Še sreča, da so vse te uskladitve bile. A kljub temu še vedno večina upokojencev živi na robu revščine. Zagotovljena pokojnina za 40 let dela je 653 evrov, kar je celo pod pragom revščine. Povprečna starostna pokojnina pa nekaj več kot 900 evrov, kar je le 170 evrov nad pragom revščine. Zdaj vse stranke obljubljajo, da bodo zagotovljeno pokojnino zvišale nad prag revščine. Takšnih všečnih obljub so se volivci, in ne kaže spregledati, da je med njimi več kot 600 tisoč upokojencev, v zadnjih letih že naposlušali. Pionir pri tem je bil brez dvoma Desus, danes pa skoraj ni več stranke v slovenskem političnem prostoru, ki bi pred volitvami pozabila nagovoriti upokojence. Pri tem sploh ni pomembno, ali so leve, desne ali sredinske, na kar stavijo novinci na političnem parketu.

Se pa načini, kako bi to naredile, vendarle razlikujejo. Desni pol poudarja, da mora višina pokojnine ostati odraz vplačanih prispevkov in je treba ločiti pokojnino, ki ostaja pravica iz dela, od socialne pomoči. Novost je tokrat uvedba UTD-ja za upokojence, o katerem razmišljajo v Gibanju Svoboda. Pri drugih gre zgolj za popravke pri socialni politiki in varstvenem dodatku, za katerega lahko zaprosijo tisti z najnižjimi pokojninami. Sicer pa na desnem polu tudi poudarjajo, da najnižjih pokojnin ne gre kar tako pavšalno zviševati, čemur so naklonjeni na levem. Prav na pobudo Levice se je pred kratkim zvišala najnižja pokojnina, kar so na koncu sicer v parlamentu soglasno podprli vsi poslanci. In še ena pomembna razlika je, pri razmišljanju o tem, ali ostati zvest in krepiti predvsem prvi steber obveznega pokojninskega zavarovanja ali bolj spodbujati tudi drugi in tretji steber dodatnega pokojninskega zavarovanja. Dejstvo pa ostaja, da pokojninski sistem, kot ga imamo, ne ponuja veliko manevrskega prostora za občutnejši dvig pokojnin. Pri sedanjem izračunu je namreč višina pokojnine odvisna od višine plače in vplačanih prispevkov ter števila delovnih let. Če torej želimo, da bodo pri nas v prihodnje pokojnine dostojnejše in starost varnejša, se bo treba več ukvarjati predvsem s plačami ali pa zvišati odmerni odstotek za izračun pokojnin. Slednje, brez novih finančnih virov, pa bi seveda pomenilo več denarja za pokojnine iz državnega proračuna. To pa je že stvar pokojninske reforme, pri kateri so stranke še bolj previdne z odgovori, kar je razumljivo. Podaljševanje delovne dobe in zviševanje upokojitvene starosti sta nepriljubljena ukrepa, ki se jih zelo previdno lotevajo tudi že izvoljene vlade. Običajno v prvem letu mandata, nikakor pa ne proti koncu. Tako ne presenečajo zaviti in izmikajoči odgovori strank na naše vprašanje, kaj menijo o priporočilih OECD za Slovenijo. Jasni so bili samo tisti, ki nasprotujejo dvigu pokojninske dobe s 40 na 42 let in zvišanju upokojitvene starosti s 65 na 67 let. Pa še to ni nobeno trdno zagotovilo, da po volitvah ne bodo primorani ravnati drugače, če bo zaškripalo pri javnih financah. Kakorkoli torej obračamo, ad hoc zviševanje pokojnin in pokojninska reforma ne sodita v predvolilne obljube in kalkulacije, ampak jih je treba doreči za pogajalsko mizo s socialnimi partnerji.