Ob novici, da bo Nova Ljubljanska banka (NLB) spet ukinila nekaj svojih bančnih poslovalnic po Sloveniji, med drugim tudi na Koroškem, v Mislinji, mi je dober prijatelj iz Ljubljane svetoval, da bi v naši jezi (ali žalosti) nekaj vodilnih pri NLB dali malo popeči na vrh Smrekovca, edinega slovenskega vulkana, ki se pne nad koroško krajino. Ja, pa bi se v naši sveti jezi kar strinjal z njim; toda žal je aktivnost našega vulkana že preteklost, kot bodo vsak čas že preteklost tudi bančne poslovalnice na Koroškem; pa tudi jeza in žalost ne bosta nič zalegli proti njihovemu razmišljanju (kar se je pokazalo tudi pri ukinjanju poslovalnice v Črni na Koroškem), saj je vodilnim pri NLB tega bolj malo mar; bolj malo jim je mar, kako živijo ljudje na periferiji, kako jim je priti do najbližje banke, ki je za njih oddaljena dvajset kilometrov ali več.
Pa bi jim moralo biti, mar namreč! Zakaj? Zato ker to ni navadna poslovna banka, ki ji je dobiček temeljni namen. Poslovne banke poslujejo tam in tako, da sledijo profitu, če tega ni, tudi njih ni; ne glede na potrebe ljudi, ne glede na njihove težave (na primer starost, invalidnost), na glede na živost podeželja, ne glede na ohranjanje prebivalstva ob meji, ne glede na enakovredno in enakopravno življenje in razvoj vseh regij naše države. Vse to ni njihova skrb in to je v svetu kapitala, v svetu turbo kapitalizma žal (ker smo pač ustvarili takšen svet) nekako razumljivo. Seveda pa to niti slučajno ni razumljivo in še manj sprejemljivo za Novo Ljubljansko banko kakor tudi ne za državo.
Z ukinitvijo bančnih (in poštnih) poslovalnic se bo kvaliteta življenja ljudi v teh krajih še dodatno znižala. Ali je državnim institucijam jasno, kam to pelje?
