Politični prostor po slovensko: Vir politične nestabilnosti je sredina

Matija Stepišnik Matija Stepišnik
02.02.2020 16:37

Od leta 2008 imamo vlade, ki nastanejo in predčasno padejo, predsedniki vlad dobivajo nezaupnice v parlamentu ali predčasno odstopijo. Analiziramo genezo teh procesov, vzroke in posledice.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Slovenska politika med Marjanom Šarcem in Janezom Janšo 
STA

Od leta 1990 do 2002 so slovenske vlade vodili trije predsedniki: osamosvojitveni Lojze Peterle, sestavljavec največ slovenskih ministrskih posadk, vodja dolgo hegemona slovenske leve sredine LDS Janez Drnovšek in pol leta 2000 še krščanski demokrat, ki se je vrnil iz Argentine, Andrej Bajuk. Potem ko je mandat 2000-2004 v drugem polčasu končal Anton Rop, je LDS izgubila volitve in se potopila v razpadanje. Štiri leta je nato vladal Janez Janša. Po zmagi SD in Boruta Pahorja se je začelo desetletje večje politične fragmentacije, na pogorišču LDS so nastajale in padale nove stranke, vlade niso končevale mandatov, predsedniki vlad so odstopili ali izgubili zaupanje v DZ.

Med časom Merklove

Pahorjevi vladi je bila izglasovana nezaupnica, formalno vezana na imenovanje novih ministrov, a je nekaj mesecev prej na trojnem referendumu padla pokojninska reforma, kar je bil še zadnji žebelj v krsto tedanje koalicije SD, Zares, LDS in Desusa. Po predčasnih volitvah Zoran Janković vlade ni uspel sestaviti, zato je zavladal Janez Janša, a je vlada razpadla po poročilu KPK o premoženjskem stanju predsednikov strank. Mandat je prevzela Alenka Bratušek, a ni trajalo dolgo. V stranki Pozitivna Slovenija ni prepričala večine, da ji zaupa vodenje stranke, zato je odstopila. Naslednje predčasne volitve je prepričljivo dobil Miro Cerar z novonastalo stranko SMC. Cerar je skoraj končal mandat, a ga je nekoliko skrajšal, potem ko je vrhovno sodišče razveljavilo referendum o drugem tiru. Na volitvah 2018 je ponovno zmagal Janša, a je večina strank že v kampanji zaradi razdiralnih politik zavrnila sodelovanje SDS. Manjšinsko vlado s podporo Levice je sestavil Marjan Šarec, a je 501. dan odstopil. V Evropi obstajajo države, kjer vlade padejo še neprimerno hitreje, med rekorderkami je sosednja Italija. Zato pa denimo v Nemčiji Angeli Merkel večinoma v velikih koalicijah s socialnimi demokrati vlada že od 2005.

Sredina je generator nestabilnosti

"Običajno predsedniki vlad odstopijo in vlade padejo zaradi gospodarskih in drugih kriz, ki povzročijo politično nestabilnost, vlada se zaleti v zid in je primorana odstopiti ali jo vrže opozicija. Takšnih zunanjih razlogov ob zadnji vladni krizi ni videti. Splošna klima v državi je prežeta z duhom zmernega optimizma, proračuna za dve leti sta sprejeta, vladajo ugodne razmere za normalno vladanje in tudi za kakšne bolj drzne poteze pri zdravstveni, stanovanjski in podnebni politiki. Res je, vlada je manjšinska, toda na robu potrebne večine 45 in en glas, kar pomeni, da mora biti bolj dejavna v parlamentu, se več pogajati in več trpeti. Torej ni bila politična nestabilnost tista, zaradi katere je odstopil Marjan Šarec, pač pa je njegov odstop povzročil politično nestabilnost," razmišlja dolgoletni politik, predsednik DZ in minister Pavel Gantar.

Pavel Gantar: "Sinonim za sredino ostaja razdrobljenost in vrsta invalidnih strank, za katere je prag vstopa v parlament bržkone previsok."
Tit Košir
Zadnja predsednika vlade. Cerar in Šarec. Oba sta šla na volitve s strankama, ki sta se v nacionalno areno zavihteli le malo prej. Oba sta odstopila. 
Robert Balen
Rudi Klanjšek

Razlog je volilni sistem

Razlog za nestabilnost, ki se podaljšuje že v drugo desetletje, sociolog iz Univerze v Mariboru, dr. Rudi Klanjšek, vidi najprej v volilnem sistemu: "Ta omogoča, da se v parlamentu vedno znajde precej idejno dokaj raznorodnih političnih strank. Kdo bo vladal, je vedno odvisno od 'koalicijskega kupčkanja'. Kar je recept za nestabilnost, še posebno, ko na političnem prostoru ni močnih, trdnih političnih figur, ki bi za seboj vlekle večje dele elektorata. V takšnih razmerah so stranke razmeroma drobne (večkrat tudi kratkega veka), koalicije mnogoštevilne, vlade krhke." Gre pa v kontekstu politične nestabilnosti upoštevati še nekaj, kar sicer ni izključno slovenski fenomen, meni Klanjšek, gre za vplive, ki jih imajo na volilno telo nove tehnologije. Te namreč, kot pravi, "omogočajo, da se sliši, izmenjuje, vidi precej več glasov, resnic, pogledov. Ki potem vse bolj delijo. Tudi ko pride dan volitev."
V demokraciji s proporcionalnim volilnim sistemom in vse bolj fragmentirano javnostjo je/bo politična nestabilnost stalnica, je prepričan Klanjšek. "Edino, kar lahko to nestabilnost do neke mere stabilizira, so močne politične figure. Ki so seveda lahko 'takšne' in 'drugačne'. Lahko imajo 'magično' zmes karizme in umirjenosti, magično zmes pragmatizma in vizionarstva (menim, da je zadnja takšna figura v Sloveniji bil pokojni dr. Janez Drnovšek), lahko pa so tudi toksične v smislu, da namesto (obljubljene) 'odrešitve' v naša življenja pripeljejo vse kaj drugega. Zgodovina je polna enih in drugih. Sam upam na (redke) prve. Sicer raje izberem politično nestabilnost."

Janša je edina točka stabilnosti

Sebastjan Jeretič
Robert Balen
Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta