Darka Zvonar Predan
Bogve kako bi se zasukalo življenje danes 64-letnega novega krškega (celovškega) škofa, koroškega Slovenca Jožeta Marketza, če ne bi v tistih hipijevskih časih, ki so tako ali drugače zaznamovali njegovo generacijo, v Indiji srečal matere Tereze. Nanj je naredila tak vtis, da se je, omahujoči študent drugega letnika bogoslovja, ki je že bil izstopil iz semenišča, sklenil vrniti k Cerkvi. Kdo ve, ali se te dni, ko sprejema kot novi škof ene največjih avstrijskih škofij številne čestitke, in to ne samo od slovenskih rojakov v zamejstvu, ki so na njegovo imenovanje še posebno ponosni, saj gre tudi za poklon slovenski manjšini, kdaj spomni na to. Gotovo pa vsi ti (pri)srčni odzivi prispevajo k temu, da se nove službe, ki nikakor ne bo lahka, veseli, potem ko se je zamisli, da bi mu bila zaupana, dolgo upiral, saj je z vso dušo in srcem opravljal delo direktorja močno razvejene koroške Karitas.
V Indiji je spoznal drugačno Cerkev od tiste doma, Cerkev, ki se zanima za ljudi in dejansko živi z njimi
Po stoletjih spet Slovenec
Krška škofija s sedežem v Celovcu zajema celotno zvezno deželo Koroško. Marketz je njen drugi škof slovenskega rodu, prvi, Jakob Peregrin Paulič, je bil imenovan davnega leta 1824. Marketzov predhodnik, krški škof Alois Schwarz, ki je ta položaj zasedal od leta 2001 in bil maja lani imenovan za škofa v St. Pöltnu, se je kmalu po odhodu iz Koroške moral soočiti z obtožbami, da je dopustil finančno izčrpavanje škofije in imel z eno od sodelavk celo "necelibatsko" razmerje. Vatikan je v začetku tega leta poslal v Celovec posebnega odposlanca, da razišče utemeljenost obtožb, njegovo poročilo še ni bilo objavljeno, vendar je škofija takoj čutila in še vedno čuti posledice predvsem v obliki številnih izstopov iz Cerkve ter posledično nižanju cerkvenih prispevkov. Zanimivo je, da je škodljivo škofovo ravnanje javnosti proti volji Vatikana razkril škofijski administrator Guggenberger, ki je po Schwarzovem odhodu prevzel vodenje škofije do imenovanja novega škofa, s tem pa si je sam izničil možnosti, da bi postal njegov naslednik.
Sanjal je diplomacijo
Otroštvo je, rojen v hribovski Železni Kapli, kamor je mama odšla rodit, ker je bila tam babica, preživel v malem Šentlipšu, potem je, tako kot mnogi njegovi rojaki, med njimi tudi novopečeni nobelovec Handke, obiskoval semenišče oziroma gimnazijo na Plešivcu. Teologijo je študiral v Salzburgu in leto dni v Ljubljani, doktoriral pa na Dunaju.
Kot mlad študent je sklenil, da ne bo duhovnik, po tihem pa sanjal, da bi postal diplomat. Le sanjal, ker je mislil, da ni dovolj dober za ta poklic, ki zahteva poleg drugega obvladovanje vsaj štirih jezikov. No, kasneje se jih je naučil kar sedem.
Še prej se je zgodila Indija. Bil je čas hipijev in njihovo življenje je živel tudi mladi Marketz, danes tu, jutri tam, bolj ali manj na cesti, z malo denarja. V Indiji je spoznal drugačno Cerkev od tiste doma, Cerkev, ki se zanima za ljudi in dejansko živi z njimi, to mu je bilo všeč. Potem je srečal mater Terezo in nanj je naredila močan vtis. Veliko kasneje je bral o njej marsikaj, in če bi verjel, da je res, kar pišejo, bi se lahko z marsičim strinjal, a doslednosti ji ni bilo mogoče odrekati.
Sožitje med Slovenci in Nemci ga je vedno zanimalo, to temo je izbral tudi za svoj doktorat
"Življenje je večno"
