Bojan Bauman
Če komu, potem medaljo privoščimo njemu! Tudi take smo delili naokoli v dneh, ko se še kar nismo povsem zavedali izjemnega dosežka kanuista Benjamina Savška. Kot da drugim, ki so že tudi osvojili medalje, ne bi privoščili z enako mero. No, saj smo s tem v prvi vrsti želeli povedati, da je 34-letnemu Ljubljančanu uspelo nekaj velikega, zelo verjetno tudi neponovljivega.
Ne samo, da je samostojni Sloveniji priboril šesto zlato medaljo na poletnih olimpijskih igrah. To mu je uspelo na zelo suveren način. Konkurenco je dobesedno odplaknil; že drugouvrščenega Čeha je pustil za sabo za debelih 3,71 sekunde. Še sam najprej ni verjel, kaj mu je uspelo: "Nisem takoj videl rezultata, mislil sem celo, da sem prekmalu nehal veslati, da sem se ustavil pred celico. Ko pa sem videl svojo prednost v cilju, sem vedel, da bo ta čas nemogoče premagati," je takrat na glas razmišljal Savšek.
Zdaj, ko ima Savšek zlato iz Tokia, že lahko rečemo, da sta bili osmo mesto iz Londona in šesto iz Ria neuspeh!
Čestitke še kar prihajajo
Proga v centru Kasai, ki so jo postavili v parku v Tokijskem zalivu, je za Benija, kot mu pravijo prijatelji, zdaj že lep spomin. V sredo se je vrnil v Ljubljano, kjer so mu na Brniku pripravili sprejem. Ne enega, dva. "Še en sprejem je bil zatem doma s prijatelji, družino in zvestimi podporniki - v mojem Tacnu, kjer je po koncu medijskih obveznosti po grlu steklo nekaj penine. Čestitke še kar prihajajo, nemir ob mojem uspehu traja. Tega sem izjemno vesel. No, tudi presenečen, kako so ljudje tukaj v Sloveniji doživeli moj uspeh," po vrnitvi razmišlja naš olimpionik.
Savšku je uspelo v tretjem poskusu na najvišjem nivoju, olimpijskih igrah. Pred tem je bil v Londonu osmi in v Riu šesti. Zdaj, ko ima okrog vratu zlato, lahko zapišemo, da mu je prej dvakrat spodletelo. Doslej sta bila oba dosežka zelo dobri uvrstitvi. Lahko bi pri tem tudi ostalo, saj je Savšek v Tokio prispel kot sedmi kajakaš sveta; bil je v širšem krogu favoritov. Prvi med vsemi, Nemec Sideris Tasiadis, je potem v finalu za Slovencem zaostal ogromnih 5,45 sekunde - in osvojil bronasto medaljo.
Tisto z uvrstitvijo na svetovni lestvici v Tokiu ni bil posebej verodostojen podatek. "Upam, da bom z zlato medaljo nekoliko napredoval na svetovni lestvici in izboljšal sedmo mesto. Sestavljajo jo po uvrstitvah v zadnjih dveh letih in po tej lestvici sem imel pred potjo v Tokio zelo ostro konkurenco kar doma. Na igrah lahko iz vsake države nastopi le en tekmovalec, naš Luka Božič pa je uvrščen višje kot jaz. Imela sva ostre interne kvalifikacije, s katerimi sem si priboril Tokio. To dobro pripravljenost sem potem obdržal in prenesel na olimpijske igre, kjer sem še nekaj dodal. Tako imam zdaj v zbirki še zlato olimpijsko medaljo," uspehe, med katerimi sta tudi naslova svetovnega in evropskega prvaka, obuja Savšek.
Starost ni ovira
V Tokiu je sobo delil s še bolj izkušenim kajakašem, 37-letnim Petrom Kauzerjem, udeležencem kar štirih olimpijskih iger. "Mojih 34 let v našem športu še ne predstavlja kakšne ovire, mi pa zdaj na največjih tekmovanjih že pomagajo izkušnje. Tokrat mi jih je uspelo unovčiti in s tem sem potrdil, da mi starejši mlajšim predstavljamo dovolj dober izziv," dodaja Savšek. Savšek je "otrok" Tacna, kjer imamo enega najsodobnejših tovrstnih centrov na svetu. "V Tacnu imamo res dobre pogoje za trening, proga je primerljiva z najboljšimi na svetu, je tudi zelo znamenita. Srečna okoliščina je, da živim v njeni bližini in da imam zdaj možnost vsak dan trenirati na moji Savi. Tako imam kvalitetne treninge praktično pred vrati," pojasnjuje Beni povprečnemu Slovencu, ki pred tednom dni še ni znal niti potegniti ostre meje med kajakom in kanujem.
"Družina mi je dala mirnost in res je, stojijo mi ob strani tudi ob mojih dolgih odsotnostih. Dokler so uspehi, ima vse to tudi smisel"
Savšku je bilo že kot otroku vse to povsem jasno. Kot najmlajši med tremi brati je šel po stopinjah starejših, ko se je odločil za kanu. "Odraščal sem na Brodu, blizu Save. Redno sem bil tudi v zdajšnjem kajakaškem klubu v Tacnu, kjer sem spremljal treninge obeh bratov. Onadva sta me pri šestih posadila v čoln; pri osmih sem že veslal sam in se vpisal v klub. Med nami je samo tri leta razlike, zato smo kot otroci veliko veslali skupaj. Praktično vsak družinski izlet smo izkoristili za veslanje," se začetkov spominja Savšek, ki se je v ta šport hitro zaljubil.
Čudovit naravni element
O vodi ima vsak med nami svojo zgodbo, skorajda vsi imamo tudi kakšno manj prijetno - verjetno pa ga ni, ki je ne bi spoštoval. Kaj pa Savšek? "Meni voda predstavlja čudovit naravni element, ki mi ponuja vse možnosti za izživljanje. Na reki mi je preprosto užitek veslati. Odličen občutek je, ko se zlijem z njo. Spoštovati jo je treba, hitro lahko gre kaj narobe. A imel sem super trenerja, ki sta me naučila spoštovanja do vode in pravega odnosa do športa. Doma v Tacnu pa poznam vsak kamen v Savi in tako tudi natančno vem, kje so pasti in kje se lahko sprostim."
Zase lahko reče, da je stanoviten kanuist - vsaj če sodimo po trenerjih, ki jih praktično ni menjal. Jože Vidmar je z njim že več kot desetletje. "Prvih deset let je bil moj trener Aleš Vrabič. Zdaj pa že 13 let sodelujem z Jožetom Vidmarjem. Trenerju sem zmeraj zaupal in to zaupanje je bilo na koncu poplačano z rezultati. Pri mojih letih sem že kar samostojen - tudi to sta me naučila trenerja. Tako se znam tudi sam pripraviti na tekmo. Ko pa so pred nami vrhunska tekmovanja, potrebujem kompletno oskrbo - od nasvetov na bregu do stalne prisotnosti trenerja na treningih. Ob sebi potrebujem človeka, ki mu zaupam. Da bi me naučil še kaj novega, tega ne pričakujem. Zdaj predvsem napiše samo pravi program treningov, ki prinese vrhunsko pripravljenost," razkrije Savšek.
Ko žarometi ugasnejo ...
Žarometi, v katerih se je ta teden znašel Benjamin Savšek, počasi ugašajo; vse bolj bo spet sam s svojim čolnom na reki Savi. Ko se bo vrnil v realno življenje, pa ga tam čaka tudi družina - žena in otroka. No, vsi so ga resda pričakali že na letališču na Brniku, mu padli v objem. A tudi tam je družina hitro ostala v ozadju, saj je bilo treba opraviti formalnosti - intervjuje, sprejeme, se družiti z navijači ... "Družina mi je dala mirnost in res je, stojijo mi ob strani tudi ob mojih dolgih odsotnostih. To tudi razumejo. Zavedajo se, da se je treba na tem nivoju žrtvovati. Dokler so uspehi, ima vse to tudi smisel. Tako se skupaj veselimo, tudi ko v resnici nismo skupaj."
Bo v družini imel naslednika? "Otroka sem že posadil v čoln, izkusila sta veslanje. A zdaj, ko je punci deset let in fantu šest, mora biti vpis v klub njuna odločitev. Najprej naj izkusita čim več športov. Pomembno je, da se čim več gibata, da dobita koordinacijo. Sam ju bom pri tem zmeraj podpiral." Odrekanje je lažje, saj je za Savška veslanje poklic, od katerega se lepo živi. "Ja, hvala sponzorjem, ki mi že vrsto let stojijo ob strani in mi omogočajo kvalitetne priprave. Vesel sem tudi, da sem zaposlen v športni enoti slovenske policije, kar mi daje socialno varnost. Tako se lahko stoodstotno posvetim športu."
Na sprejemu na Brniku je Beni dejal, da čolna še lep čas ne bo dal iz vreče. Ob našem klicu te obljube še ni prekršil. "Ne, za to še niti ni bilo časa. Prihodnji teden se z družino odpravljamo na morje, v bližino Zadra. Čoln bo šel z nami, da bom lahko vanj posadil otroka. Čeprav že zdaj vem, da tudi sam dolgo brez čolna ne bom vzdržal. Malo za svojo dušo bom zagotovo kmalu spet veslal," zaključuje svojo olimpijsko zgodbo Benjamin Savšek; če tudi to koga zanima, je po osnovnem poklicu elektrotehnik telekomunikacij.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
