Urban Červek
Ključna kratica se glasi 5G, peta generacija mobilne tehnologije. V zadnjih letih je kitajski tehnološki prvak Huawei z vratolomno hitrostjo razvoja najprej dosegel in nato presegel svoje zahodne konkurente in se umestil kot vodilni ponudnik tehnologije 5G, ki prinaša nove razsežnosti mobilnega povezovanja med ljudmi (in stvarmi).
V ZDA je pod sedanjim predsednikom Donaldom Trumpom očitno dozorelo spoznanje, da je Kitajska grožnja, ki jo je treba vsaj upočasniti, če ne ustaviti. Svojim podjetjem in vladnim službam je ameriška administracija prepovedala nakup in uporabo Huaweieve informacijske tehnologije, uradno zaradi grožnje nacionalni varnosti. Zaradi povezave med oblastjo in gospodarstvom bi lahko namreč Kitajska Huaweievo opremo kot trojanskega konja izkoristila za prestrezanje občutljivih informacij oseb in institucij, ki jo bi uporabljale. ZDA so tudi "svetovale" svojim državam zaveznicam, naj se odrečejo Huaweievi opremi, čeprav je trenutno najboljša in cenovno ugodna.
Glede na razkritja žvižgača Edwarda Snowdna o vseobsežnem prisluškovalnem sistemu, ki ga je po svetu vzpostavila ameriška tajna služba NSA, je sicer kazanje s prstom na drugega "grešnika" s strani ZDA nekoliko neiskreno, če uporabimo blago besedo.
Algoritmi in baze podatkov
A konfrontacija s Kitajsko je veliko obsežnejša kot je le tehnologija 5G in Huawei. V ozadju se, na primer, bije tudi boj za prevlado na področju umetne inteligence, kjer Kitajska prav tako dosega in ponekod že presega svoje zahodne tekmece. Pri čemer so ji v veliko, če ne odločilno pomoč orjaške baze osebnih podatkov, ki jih brez posebnih omejitev zaradi zaščite zasebnosti (ne)prostovoljno zbira več kot milijarda njenih državljanov. Ključna surovina za učenje algoritmov umetne inteligence so namreč prav podatki.
Vemo, kaj se zgodi z mišmi, ko se sloni spopadejo. Zaradi trgovinske vojne naraščajo cene za potrošnike.
Tajnikar ostal brez Adrie
V Sloveniji je leto 2019 morda najbolj zaznamoval propad Adrie Airways. Tuji lastnik, nemški finančni sklad 4K, je podjetje izčrpal do skrajnosti in želel od države nato izsiliti še nekaj milijonov evrov pomoči. Ker te ni bilo, je šlo podjetje v stečaj. Vlada je nato obotavljajoče preračunavala, ali se ji splača ustanovitev nove letalske družbe, v tem času pa je brniško letališče že našlo nove prevoznike, piloti Adrie pa nove delodajalce. Očitno se bo pokazalo, da lahko država preživi tudi brez lastnega letalskega prevoznika, kataklizničnim napovedim navkljub. Toka dogodkov ni preprečila niti izjava nekdanjega šefa nadzornega sveta Adrie Maksa Tajnikarja, da mora država obdržati lastnega prevoznika že zato, da bo ta ohranil nerentabilne linije do držav na območju nekdanje Jugoslavije - na primer do Sarajeva, kamor Tajnikar redno potuje na predavanja.
