Slovenijo pretresa afera, ki nakazuje, da je pred lanskimi parlamentarnimi volitvami prišlo do ene največjih zlorab državnih institucij pri nas. V njenem jedru je urad za preprečevanje pranja denarja. Ta je namreč tik pred lanskimi parlamentarnimi volitvami, ko ga je še vodil Damjan Žugelj, pregledoval bančne račune lastnikov in direktorjev medijskih družb, ki niso bili po volji tedanjega predsednika vlade Janeza Janše.
Žugljev urad je tako vpogledal v račune Branka Čakarmiša, direktorja družbe Pro Plus, lastnice Pop TV, ne da bi za to imel kakršno koli podlago. V istem času se je urad lotil Dragana Šolaka, lastnika Telemacha in portala N1 – in to z eno največjih preiskav bančnih računov v svoji zgodovini. Tožilstvo je Žugljevo ovadbo zavrglo, policija pa zdaj preiskuje, ali je pri tem zlorabil svoj položaj in ali je del pridobljenih podatkov res izginil.
Toda uradu za preprečevanje pranja denarja se je s temi preiskavami očitno neverjetno mudilo. V ihti so namreč tam občasno med seboj celo pomešali imena tarč. Brskali so tudi po bančnih računih podjetij in ljudi, ki s preiskovanci niso imeli ničesar. Ti so se tako ne krivi ne dolžni znašli pod drobnogledom državne institucije, ki za pridobivanje njihovih podatkov ni imela nobene zakonske ali druge podlage.
To dokazuje primer, ki ga objavljamo danes.
Kako je urad zamešal podjetji
L. B. je upokojenec z območja Ljubljane. Praktično celotno življenje je gasilec, za svoje delo pa je prejel številna priznanja. Bil je predsednik prostovoljnega gasilskega društva, danes pa je aktiven v enem od združenj upokojencev.
Toda isti L. B. se je po naših podatkih konec leta 2021 znašel pod lupo urada za preprečevanje pranja denarja - in to v okviru preiskave proti Šolaku in telekomunikacijskemu operaterju. L. B. nima nobene povezave s Šolakom ali njegovimi družbami. Ne omenja ga anonimka, zaradi katere je urad sprožil preiskavo proti temu medijskemu mogotcu. L. B. že vsaj 15 let ni zastopnik ali direktor nobenega podjetja. Kljub temu je Žugljeva ekipa pridobivala podatke o prometu na njegovem bančnem računu.
Zakaj je bil torej zanimiv za Žugljev urad, ki ima pri pridobivanju bančnih podatkov domala neomejena pooblastila? Ker so se tam – zmotili.
L. B. je bil namreč do leta 2007 vpisan kot zastopnik malega družinskega podjetja SBB d.o.o., ki domuje v Brezjah pri Dobrovi, naselju v občini Dobrova – Polhov Gradec. Tega je Žugljev urad po poročanju N1 prečesal, ker je zmotno mislil, da gre za slovensko izpostavo telekomunikacijskega operaterja SBB Serbia Broadband, ki deluje v Srbiji, njegov lastnik pa je Šolak. "Srbski SBB v Sloveniji nima svoje izpostave. Tudi zgolj pisarne s fikusom ne. (...) Mislili so, da preverjajo slovensko podružnico Šolakovega srbskega teleoperaterja, ki pa sploh ne obstaja," so zapisali pri N1.
Djilas, Čakarmiš in upokojeni gasilec v istem paketu
Obema podjetjema je tako skupno le ime. SBB d.o.o. ima dobrih 11.000 evrov kapitala, že vrsto let pa ne posluje. Registrirano je za proizvodnjo, trženje in storitve. Ima en bančni račun, ki je zaradi sodnega spora blokiran.
A urad brez podlage ni pregledal le bančnega računa podjetja, ki je v preiskavo zašlo po pomoti, ampak tudi račune sedanjega zastopnika in lastnika. Zahteval je tudi vpogled v bančni račun L. B., ki s podjetjem S.B.B. d.o.o. že 15 let nima ničesar. L. B. smo včeraj želeli priklicati, a nam je prek druge osebe sporočil, da z nami ne želi stopiti v stik. Njegovo polno ime hranimo v uredništvu.
Zgodba tako v povsem drugačno luč postavlja nedavne Žugljeve javne navedbe, da je urad v njegovem času deloval skladno z zakonodajo in dotedanjimi praksami. "Ob zakonsko določenih preverbah se je krog akterjev postopoma širil in na koncu skrčil, kar je čisto običajna praksa pri preverjanju osnovnih in širših indicev oziroma indikatorjev za preiskovanje tovrstnih kaznivih dejanj," je zajetje ogromnih količin podatkov pred dnevi upravičeval Žugelj.
Toda sporen ni le neverjeten obseg zajetih podatkov. Kot je znano, je urad zgolj v eni zadevi v manj kot treh tednih na banke naslovil skupaj kar 238 zahtev, s katerimi je želel pridobiti podatke v transakcijske račune več kot 100 ljudi in podjetij. Zdaj je jasno tudi, da je v istem paketu iskal podatke o srbskem opozicijskem politiku Draganu Djilasu, direktorju največje slovenske komercialne televizije in upokojenemu predsedniku gasilskega društva. Gre za tri, med sabo nepovezane osebe, pri katerih pred tem ni zaznal sumov za pranje denarja ali druga kazniva dejanja.
Je to dokaz, da je Žugelj "ribaril" za podatki?
Je to končni dokaz, da je urad pooblastila zlorabljal za "ribarjenje", torej pridobivanje podatkov kar počez? Še januarja je Žugelj zatrdil, da se na uradu sploh niso mogli iti "ribarjenja", ker "je vsak njihov vpogled že po domnevi zakona zakonit".
Toda več oseb, ki dobro poznajo delovanje urada, nam je v zadnjih tednih razložilo, kakšna je bila do leta 2021 praksa, ko je urad dobil obvestilo o sumih pranja denarja. Pristojni uslužbenci so najprej preverili povezave med osebami, ki jih omenja prijava. Nato so zbrali podatke, ki so javno dostopni. Šele v naslednjem koraku so pridobili informacije o bančnih transakcijah, pri čemer nikoli naenkrat ne "odpirajo" velikega števila računov. Nato so več mesecev porabili za analiziranje teh podatkov in na koncu o ugotovitvah poročali pristojnim organom.
Iz primera L. B. je razvidno, da na uradu v zadevi Šolak-Telemach niso storili nič od naštetega, še najmanj, da bi preverili vsaj imena preiskovancev. Na enak način, torej na lastno pobudo, so v uradu leta 2021 odprli še 17 zadev. Podatki z bančnega računa lahko tistemu, ki jih pridobi, razkrijejo domala vse informacije o imetnikovem življenju: koliko znašajo njegovi prejemki in mesečna poraba, kje se giblje, kakšne so njegove navade, kaj kupuje, kakšno premoženje ima, s kom se zasebno druži ... Kot taki so lahko ti podatki priročni za različne oblike pritiska.
Odgovor na vprašanje, koliko ljudi se je znašlo v postopkih urada, ne da bi ta imel za to kakršno koli podlago, bo zelo verjetno dala šele kriminalistična preiskava.
