Kdaj in zakaj je ideja univerzalnega temeljnega dohodka zbudila vaše zanimanje?
Ideja me je začela zanimati že vsaj leta 2006, ko sem prijavila diplomsko nalogo pri profesorjih Igorju Pribcu in Andreju Lukšiču. Diplomirala sem iz teorije socialne pravičnosti in predloga univerzalnega temeljnega dohodka. Tedaj je Slovenijo obiskal tudi Philippe Van Parijs, belgijski profesor in eden največjih zagovornikov UTD v Evropi. Zbornik Brezplačno kosilo za vse, prvi o UTD v Sloveniji, pri katerem je sodeloval, je izšel dve leti prej.
Zanimalo me je, ali lahko univerzalni temeljni dohodek predstavlja eno od orodij bolj socialno pravične družbe. To vprašanje me je vodilo tudi tekom magistrskega študija na Srednjeevropski univerzi v Budimpešti, kjer sem raziskovala učinke denarnih prejemkov, ki so jih dobivali mladostniki med 15. in 17. letom, poleg drugih oblik socialne pomoči, v okviru programa Botrstva mimo staršev, šole in socialnih centrov. Zanimal me je vpliv takega prejemka na njihovo socialno izključenost in počutje. Izhajajoč iz rezultatov sem analizirala učinke, ki bi jih lahko tovrstna finančna pomoč imela na mladostnike iz deprivilegiranih okolij, če bi ga začeli prejemati že po 15. letu starosti. Ta vprašanja želim zdaj še nadalje raziskovati tudi na mednarodni ravni prek doktorata, ki ga delam na fakulteti za socialno delo. Ključna lastnost takih prejemkov je njihova brezpogojnost.
A za kakšno družbeno pravičnost gre? V slovenskem okolju se rado ponavlja misel, da brez dela ni jela. Hkrati se poudarja pomen tega, da je pravično, če nekdo, ki se bolj trudi ali prispeva več, prejme več "nagrade". Manj pa je zavedanja in osredotočenosti na krivičnost naključnosti, ki nas od rojstva postavlja v zelo različne situacije možnosti in življenjskih priložnosti.
V politični filozofiji se približno zadnjih dvesto let teorija socialne pravičnosti ukvarja s tem, kako naj družbene instuticije porazdelijo družbena bremena in koristi tako, da bo družba čim pravičnejša. Gre torej tudi za distributivno pravičnost. Logika, kdor ne dela, naj ne je, je zelo pogosta. A filozof John Rawls je leta 1971 napisal temeljno delo Teorija pravičnosti, v kateri pojasnjuje, da so v pravični družbi vsi posamezniki svobodne in enakopravne osebe, da se to zagotovi, pa je ključna poštenost družbenih pravil in ustanov. Razdeljevanje koristi in bremen mora biti tako v največjo korist tistim, ki so v najslabšem položaju. Philippe Van Parijs govori o resnični svobodi za vse in o dejanskem libertarizmu, ki ljudem zagotovi, da svobodno sprejemajo odločitve – denimo o tem, ali bodo delali v ponujenih jim pogojih ali ne. To nam da možnost, da življenja izpolnimo in osmislimo tudi drugače. Van Parijs piše o surferju v Malibuju - je pravično, da ta surfer uživa in surfa ter prejema enak univerzalni dohodek kot nekdo, ki dela že celo življenje? Da, to je pravično, saj je zaposlitev le en del naših družb, ki ni ključen. Ljudje, ki prejemajo univerzalni temeljni dohodek, ga potrošijo znotraj kapitalistično-potrošniškega sistema, prav tako danes večina brezposelnih ni brez dela po lastni volji, ampak gre za zakonitost sistema, ki temelji na tem, da je vse več ljudi brez redne zaposlitve. Veliko je govora o tem, da bo delež brezposelnih še rasel, nekatere študije govorijo o tretjini manj delovnih mest zaradi avtomatizacije, informatizacije in robotizacije produkcijskih postopkov. Kot človeška družba moramo zato odgovoriti, kako bodo ljudje, ki ne morejo imeti redne zaposlitve, vseeno imeli možnost svobodnega življenja, izobraževanja in sodelovanja v drugih družbenih aktivnostih. Pristati, da bodo ljudje lačni v sodobnem svetu izobilja, mi je nepredstavljivo.
"Danes se nas sili, da vse merimo skozi dobiček in koristi, a grozno je, da dobro življenje vseh vidimo kot nekaj problematičnega. Ali da bi nam vsaj moralo biti za to vseeno. Da ni pomembno, kako se ljudje počutijo, pomembno je, da delajo, so produktivni in sodelujejo pri ustvarjanju dobička. O tem, kdo dela za koga in kdo dela več kot drugi za mnogo manjše plačilo, pa se govori zelo malo."
"Gre za to, da lahko ljudje brez eksistencialnega strahu rečemo ne službam, ki so ponižujoče, izkoriščevalske in škodljive. Da se lahko odločimo za dodatno izobraževanje ali izpopolnjevanje. Da lahko več časa namenimo skrbstvenemu in prostovoljnemu delu."
