Dubrovnik je na mnogih seznamih najlepših letovišč na svetu, že dolgo velja za eno od bolj priljubljenih destinacij na Hrvaškem, v prav posebnem spominu pa bo ostal tudi Juretu Mravljaku in Robiju Krajncu. Korošca sta jug Hrvaške dosegla na velikonočni ponedeljek. In ne, na približno 800 kilometrov dolgo pot se nista odpravila s specialko - niti ne z gorskim kolesom. Pedala sta poganjala kar na Rogovem poniju, enem od bolj ikoničnih in legendarnih koles v našem prostoru. Na tistem z eno prestavo. Odločitev je padla spontano, spodbudila pa ju je tudi zgodba štirih fantov iz Središča ob Dravi, ki so lani, prav tako s poniji, kolesarili do Splita. "V šali sva rekla, kaj pa če greva midva do Dubrovnika, ne moreš obstati nekje na sredi Hrvaške," sta po uspešno doseženem cilju razlagala po telefonu.
800 kilometrov poti in doživetij je za mladima Korošcema
Na podvig, ki ima tudi neverjetnih 10.000 višinskih metrov, sta se začela pripravljati konec jeseni, pozimi sta veliko časa preživela na trenažerjih, pred odhodom pa sta si jasno začrtala deset etap. "Krenila sva 1. aprila, na dan norcev (smeh, op. p.). Nihče ni verjel, da bova sploh šla. Se je kar poklopilo. Traso sva imela načrtovano, prenočišč pa si nisva vnaprej rezervirala. Četrti dan se je zgodilo, da zaradi burje nisva prišla do cilja, sicer nama je kar uspevalo. Takrat so bili kar sunki, da sva komaj obstala na mestu.
Najdaljša je bila četrtkova etapa do Šibenika, 107 kilometrov sva takrat naredila, glede višincev pa je bilo najbolj zahtevno med Kočevjem in Novim Vinodolskim, ko sva naštela 1550 prevoženih višinskih metrov. Saj desetodstotni klanci še gredo, tam so bili pa tudi 20-odstotni. Ni lahko z eno prestavo in s približno desetimi kilogrami prtljage. Tudi midva nisva ravno lahka."
Na prvi polovici poti sta doživela kar nekaj nevšečnosti z vremenom, najtežje je bilo v okolici Delnic in na začetku jadranske magistrale. "Po zraku so letele veje, v Gorskem Kotarju nisva vedela, ali bo iz gozda skočil kak medved ali divja svinja, celo sneg je padal vmes. Še dobro, da sva vzela na pot tudi zimska oblačila, rokavice. Sva se vmes šalila, da ko ti na morju bolj kot pivo paše kuhano vino, potem pa nekaj ni v redu (smeh, op. p.). Druga polovica je bila bolj ugodna," sta povedala kolesarja, nad katerima so bili navdušeni tudi ljudje, ki so ju srečevali na poti.
Kakšnih težav s kolesoma nista imela, sta bila pa s šoštanjskim podjetjem Turna, kjer sestavljajo Rogova kolesa, dogovorjena, da jima bodo v primeru težav na lokacijo dostavili potreben rezervni del. "Povedali so nama, da poniji načeloma niso namenjeni tako dolgim potovanjem, a da so prepričani, da bosta brez težav zdržala." Zadnjih nekaj dni je bilo, sta dejala, nekoliko lažjih, tudi kilometrov je bilo manj. Prenočišča sta vseh deset dni iskala sproti, eden od filtrov pri iskanju pa je bil - kar nekako logično - pralni stroj. "Vmes sva se šalila, da ne bi bilo slabo imeti tudi savne." Velikonočne praznike sta tako preživela na kolesu, po prihodu v Dubrovnik pa bosta tam še dan ali dva ostala. "Nato do Splita z avtobusom, proti Zagrebu, Mariboru in Koroški pa z vlakom," zaključita Jure Mravljak in Robi Krajnc, ki ju že junija čaka nov izziv - Gony Pony na Vršič.