Tomaž Ranc
Šport je ena redkih, če ne kar edina točka, pri kateri se Slovenci še poenotimo, ko gre za uspehe. Kaj vam to govori?
"Gre za to, da je o športnih dosežkih lažje oblikovati skupna mnenja, na primer 'je pa res dobro, da imamo igralko tenisa med 50 najboljšimi na svetu', o večini drugih zadev so mnenja bolj deljena, kot na primer praznoverno novodobniško mnenje 'cepljenje je genocid', ob katerem je lahko človek, ki oblikujejo svoja mnenja na znanstvenih ugotovitvah, zgolj zgrožen. Ne gre za to, da bi bili Slovenci v tem pogledu kakorkoli izjemni.
In v čem je skrivnost športnega uspeha? V tem, da so kriteriji, s katerimi ga merimo, objektivni. V atletiki denimo število sekund, ki jih porabiš, da pretečeš sto metrov, v nogometu število golov, ki jih daš nasprotniku. Če bi o zmagovalcu kolesarske dirke odločala strokovna interpretacija veščine kolesarske vožnje, ne pa čas, ki ga kolesar doseže na cilju, se za prvo mesto na lanskem Touru ne bi bila kosala Pogačar in Roglič, ampak kakšen francoski in ameriški kolesar, ker bi bilo to v interesu sponzorjev. Šport daje priložnost tudi predstavnikom nacij, ki sicer nikoli niso v ospredju, na primer Mane iz Senegala v Liverpoolu ali Dončiću iz Slovenije pri Dallas Mavericksih.
Mislim, da 'male bogove' potrebujejo predvsem tisti, ki se doživljajo kot poraženci obdobja samostojne slovenske države
Žal pa zunaj sveta športa stvari največkrat niso črno-bele. Svet, v katerem prevladujejo mnenja, vodijo in razlagajo veliki. Samo za ilustracijo: jugoslovanska rock scena v 80-ih letih 20. stoletja je bila svetovna, a se komaj omenja v zahodnih razlagah globalnega rocka. Iz istega razloga so Monty Pythoni svetovni, Top lista nadrealista pa je stvar jugonostalgije. In zato ima Clint Eastwood hollywoodskega oskarja, Stane Sever pa mariborskega borštnika."
Mali bogovi?
Če se radi kitimo z uspehi in se bahamo enkrat z Rogličem in Pogačarjem, drugič z Dončićem, tretjič s Kopitarjem, skakalci, alpinci, fuzbalom, basketom ali ta hip skačemo ob uspehih Zidanškove, pa jih morda potem hitro tudi pozabimo? Ali vsaj ne izkoristimo v smislu globalne prepoznavnosti - država, na primer, ali biznis. Gre v Sloveniji za instant navdušenja ali trajno, zvesto in poznavalsko podporo?
"Šport imamo radi, ker je veliko bolj pošten in dramatičen od večine drugih stvari, ki jih počnemo v življenju. Lahko se meri z znanstveno ali umetniško ustvarjalnostjo. Ne smemo pa si delati utvar, da s tem krepimo svojo prepoznavnost, ugled ali vpliv v svetu. Slovenski biznis bodo za malo malico pojedli Nemci, Madžari ali Kitajci, če se jim bo zahotelo. Naša država pa je v zadnjem letu ali dveh znana predvsem po avtoritarnem in nesramnem obnašanju predsednika vlade, ki predstavlja najnižji skupni imenovalec slovenskih državljanov. Tu je šport brez moči."
So naši športniki ljudstvu nadomestek "malih bogov" v odsotnosti drugih, na primer političnih liderjev in moralnih avtoritet?
"Mislim, da 'male bogove' potrebujejo predvsem tisti, ki se doživljajo kot poraženci obdobja samostojne slovenske države, ljudje, ki imajo občutek, da v novi ureditvi niso doživeli dolžnega priznanja, in iščejo (od)rešitev v avtoritarnem voditelju brez moralne avtoritete, ki jim populistično obljublja, da bo naredil Slovenijo ponovno veliko."
Nogomet je predrag
Kaj je z nogometom? Trenutno odmevnih rezultatov ni, se nam je pa zgodil Čeferin kot predsednik Uefe. Razumemo, kaj ta funkcija prinaša, ali se je treba vedno znova spomniti in pomisliti, kaj lahko - spet - naš človek naredi v vodenju tega globalnega športnega Everesta in pomaga pri razvoju športa pri nas?
"Nogomet je za našo državo predrag šport. Po mojem mišljenju bi morali razmisliti o tem, ali je res smiselno kupovati tretjerazredne nogometaše iz bivše Jugoslavije, s katerimi ne pridemo več v evropska tekmovanja. Ali ne bi bilo bolj smiselno graditi nogometa na vzgoji mladih domačih nogometašev, pa čeprav za ceno malo slabše lige? Samo na takšen način bomo lahko v prihodnje dobili kakšnega kvalitetnega mladega nogometaša. Sicer pa se bojim, da je, realno gledano, naša vloga v evropskem nogometu omejena na funkcionarje in sodnike."
Bojim se, da je naša vloga v evropskem nogometu omejena na funkcionarje in sodnike
Slovenci nismo le športni zanesenjaki s čipsom in pivom doma na kavču, pa vendarle je epidemija pustila posledice v smislu pasivnosti. Zasedeli smo se. Bi prav šport lahko bil izvrstna postkoronska terapija v smislu aktivacije in da bi zaživeli v smislu zdravja, rekreacije, prijateljskega duha, sodelovanja tudi na drugih področjih?
"Ljudje smo narejeni tako, da zdravje na načelni ravni sicer uvrščamo med najpomembnejše vrednote, dejansko pa pomen zdravju začnemo pripisovati, šele ko zbolimo, ko nas na primer prvič zbode v križu. Uspehi naših športnikov nas lahko motivirajo za rekreacijo le na kratki rok, potem pa se do petdesetega leta - ko se začne pospešena dezintegracija telesa in začnemo bolehati - ponovno vrnemo k rekreaciji na kavču."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
