Marko Kovačevič
Če kdo, so v treh desetletjih samostojne države športnice in športniki največkrat sprožili kolektivno rajanje Slovencev. Uspehi, ki jim, ko gre za prva mesta in druge velike podvige, tako radi dodamo pridevnik naši, so krepko starejši od države. Od olimpijskih podvigov, ki jih je še pod avstrijsko zastavo začel Rudolf Cvetko, med velikima vojnama nadaljevala gimnastična reprezentanca z Leonom Štukljem na čelu …, preko mejnikov v Jugoslaviji, do državotvornih dejanj, kot so bile nalepke Slovenija, moja dežela na smučarskih dresih, ko so junaki belih strmin še tekmovali pod drugo zastavo, ali slovo Jureta Zdovca od garantirane zlate medalje na evropskem prvenstvu v košarki, ko je Slovenija razglasila samostojnost. 25. junija 1991 se zgodba slovenskega športa ni začela, le nadaljevala se je. In to kako!
Slovenija ni le velesila v butičnih panogah, zaradi klime in naravnih danosti, pisanih na kožo Slovencem, so tudi v najbolj globalnih arenah visoko vihrale naše zastave. Med Sotlo in Sočo so zrasli olimpijski prvaki, nepopustljivi kolesarji, najboljši košarkarji v Evropi, NBA-šampioni, odbojkarski medalisti, rokometni mojstri, prejemniki zimskih kristalnih globusov, udeleženci finalov nogometne lige prvakov … Tudi najobširnejši seznam najboljših ambasadorjev (še vedno) mlade države bi verjetno kakemu spregledanemu junaku povzročil krivico.
Ja, trenutkov, ko so nas športni asi osrečevali, je bilo res veliko. Uspehi nemalokrat celo prehitevajo realne zmožnosti - Slovenija nima smukaške proge, ima pa kar dve svetovni prvakinji v najhitrejši disciplini, telovadci so se za podvige na drogu in bradlji pripravljali v dvorani, ki je bila zastarela že v času olimpionika Mira Cerarja, hokejska reprezentanca se je do četrtfinala olimpijskih iger prebila čez nasprotnike, ki imajo v svojih državah več dvoran, kot ima Slovenija registriranih hokejistov … Saj se je kje tudi premaknilo, ko je bilo treba uspehe opremiti z ustrezno infrastrukturo ali finančnim vložkom, a športniki, trenerji, entuziasti so še vedno kak korak spredaj.
Njihov znoj je sprožil velika navijaška romanja, od Planice in Maribora do Amsterdama, Carigrada in Pariza so se risali prizori navdušene množice. Poenotene množice. Šport nas najbolje poveže, je pogosta ugotovitev, ko se delimo na vseh drugih področjih. Resnica je nekoliko drugačna. Poveže nas, ko je to najlažje, ko so junaki že okronani, zmage ali medalje že v žepu. Šport je znal Slovence tudi razdeliti - celo ob dvojnih zmagah na finalu svetovnega pokala v smučarskih skokih ali v predzadnji etapi kolesarske dirke po Franciji -, a je hitro ponudil kak nov trenutek, ko se je složno prepevalo Kdor ne skače, ni Sloven'c. Ni kaj, uspešnih 30 je za nami.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
