Rozmari Petek
Petra Lesjak Tušek
Koroško gospodarstvo je bilo, vsaj v večjih industrijskih sistemih, zaznamovano z železarstvom in rudarstvom, poseben pečat pa je regiji vtisnil primarno avtomobilski tekstilni akter Prevent - zlasti z vodilnimi Jožetom Kozmusom, Jankom Zakeršnikom in tudi Nijazom Hastorjem, ki je naposled od poslov odrezal slovenjgraško vejo prek globalnega igralca. Stečaj je bil ob nepremostljivih lastniških sporih neizogiben. Da recimo kreditov v povezavi z uspešnim gigantom niti niso ustrezno zavarovali pri bankah, se je med drugim razgrnilo v sodnem postopku, a posledic tak način poslovnega sodelovanja ni imel. Kozmusa, ki ga je v širitvi dejavnosti poneslo zlasti v poslih z laserskimi karticami, je slovenjgraško sodišče leta 2014 oprostilo obtožb o zlorabi položaja in oškodovanju Preventa. Zakeršnikova prvotno razvejena logistika v Eurocityju je pešala, zlasti njen letalski del. Sumi o pranju denarja niso dobili sodnega epiloga.
Svojevrstno poglavje v regiji je bilo zapiranje Rudnika Mežica, subvencije tistim, ki so po zapiralnih delih bili pripravljeni prevzemati rudarje, je država podelila podjetjem, ki so izkoristila priložnost, nato pa tako ali drugače kmalu izginila s prizorišča (recimo tudi Prevent Mežica). Vzporedno je na svinčenih temeljih rasel TAB Mežica lokalnih lastnikov (največje Energija RM Janeza Pačnika in nekaterih iz poslovodstva), Pačnik ter direktor in solastnik Bogomir Auprih se že leta umeščata na lestvico sto najbogatejših v Sloveniji. TAB so sicer še nedavno nameravali prodati tujemu ponudniku, a se je posel naposled izjalovil, sedanji menedžment pod taktirko Aupriha pa se je odločil poganjati vajeti dalje samostojno in s smelimi načrti za dodatno proizvodnjo litij-ionskih baterij.
SIJ: Zaveze ruskega kupca izpolnjene
Za dovolj premišljeno z več vidikov se je izkazala prodaja večinskega deleža Slovenske industrije jekla (SIJ), v bilanco uspeha si jo med drugim lahko pripiše tedanji gospodarski minister Andrej Vizjak. Tibor Šimonka, večletni predsednik (oziroma član) uprave v SIJ in aktualni predsednik GZS, ocenjuje, da sta dva ključna dogodka vplivala na obstoj in razvoj jeklarske industrije. Najprej v letu 1991 ob podržavljenju Slovenskih železarn. "Če tega država ne bi naredila, te industrije ne bi bilo več," poudarja Šimonka. Država je tedaj vlagala v socialne transferje za ohranitev delovnih mest in prezaposlitve oziroma prekvalifikacije, v koroškem delavskem spominu je tudi bolj trpka etapa družbe pooblaščenke (DPR), ki je sicer ves čas izpostavljala slab izplen za nekdanje železarje. Do končne prodaje SIJ v letu 2007 so se v obdobju od 1999 do leta 2007 zvrstili trije neuspešni poskusi prodaje SIJ-a, noben pomemben strateški investitor se ni pojavil do vstopa ruskega Koksa, ko je bila ključna tudi ohranitev državnega solastništva.
"Pomembno je bilo, da se je vnesel člen s pogoji - ohranjanje poslovnega modela, delovnih mest in vlaganja. Zaveza v tistem času je bila relativno močna," ocenjuje Šimonka. Zaveze o vlaganjih, ki znašajo čez 600 milijonov evrov, so bile presežene, število zaposlenih je s 3300 naraslo na 3800, poslovni model so razširili.
Masa plač v sistemu je od leta 2007 višja za 46 odstotkov, so izračunali v SIJ-u. "Težko sodim, kdo bi lahko bil boljši kupec. Izvor kapitala je danes manj pomemben, kot je bil takrat. Ključno je, da je kupec kredibilen, da ne izčrpava. Seveda so takrat bili prisotni tudi strahovi. A tudi boljše ponudbe nismo dobili, bile so sicer podcenjevalne, nizke domače ponudbe, ki pa so šle bolj v smeri razmišljanja, "ker smo naši, domači, nam dajte poceni," pravi Šimonka. Bojazen ob sicer dominantnih pozicijah teh družb v regijskih okoljih je sicer zdaj vse težje zaposlovanje in pridobivanje ustreznega kadra.
Na račun delavcev
Lojze Raško, dolgoletni sindikalist iz ZSSS na Koroškem, sedaj v vlogi predsednika sindikata lesarstva in gozdarstva, o regijskih ključnih stebrih: "Mednje štejem lesarstvo, železarstvo, usnjarsko predelovalno industrijo (oziroma poznejšo avtomobilsko tekstilno industrijo). O(b)stale so zlasti svetle točke, povezane tudi z uspešnimi domačimi lastniki iz lokalnega okolja, veliko razpadlega je bilo posledica pohlepa lastnikov in vodstvenega kadra ter krize vodenja, tudi v kombinacijah z multinacionalkami in težnjami po čim višjem dobičku. Kapital nas spomni na to, da je treba najprej vse uničiti, da lahko potem uničenemu pomagaš. Videli smo zgodbe, ko se nekoga spravi na kolena, potem pa se isti uničevalec za nameček pojavi kot rešitelj, ki bi mu morali biti celo hvaležni. Večkrat so prevladali parcialni interesi nekaterih, ki so bogateli, medtem pa uničevali firme. V tovarne so ponekod prišli tudi tujci 'v pomoč', postavili trda merila, plače in delovna mesta pa spravili na minimum. Pripadnosti okolju niso čutili, vzporedno je propadal turizem, tudi šport. V predelovalni industriji je tako bilo vse več delavcev, ki so delali za vse manj denarja. Bližina Avstrije je pripomogla k temu, da so delavci tudi kot novodobni hlapci zasedeni cel dan za 200, 300 evrov razlike v plači, ki je v končnem izračunu vprašljiva. Beseda delavec pa kot da je postala sramotna, ponekod se celo izogibajo njeni uporabi, kot da je odveč - nenadoma imamo zaposlence, sodelavce, človeške vire, kot da delavcev ni in jim ne moremo več tako reči." (plt)
Začelo se je z Vegradom
Velenjski Vegrad, ki je bil pred recesijo leta 2008 velik igralec na slovenskem gradbenem odru, je klonil oktobra 2010, potem ko so bili podjetju predani delavci več mesecev brez plač. Vegrad je bil tipičen primer nekontrolirane rasti, ki so jo sicer banke do recesije spodbujale in izdatno financirale, z zaprtjem pipic pa so podjetjem v krsto zabile žeblje. Z 20 milijoni evrov premoženja je naredil za vsaj 20-krat več dolgov. V primeru Vegrada so ob tem na plan priplavale številne nepravilnosti in kazniva dejanja (vsaj 17 jih je bilo); od podkupovanj do preslepitve upnikov, tudi državnih organov. Vegradova zadnja prepoznavna direktorica Hilda Tovšak je za večino očitanih dejanj odsedela v zaporu. Edina, čeravno se je vedelo, da za posli ni bila le sama.
Predrzna rast v času debelih krav je obglavila še denimo šentjurski Alpos pa celjsko gradbeno podjetje CM Celje. Le da epilog slednjega ni bil tako drastičen. Posle matere je prevzelo hčerinsko podjetje VOC Celje, tega pa Roman Moškotevc, za katerim se je tedaj skrival Janez Škoberne. Prikrivanj, kdo dejansko stoji za podjetjem VOC, je bilo iz leta v leto manj, do danes, ko so karte že čisto odprte. Je pa preko skrivanja za drugimi podjetji Škoberne na dražbi nazaj odkupil podjetje Ingrad Gramat, katerega večinski lastnik pred stečajem je bil prav Škoberne oziroma njegovo Cestno podjetje Maribor. Uradno nekdanji lastniki ne morejo odkupiti ničesar iz stečajne mase; Škoberne je v tem primeru znova preko Moškotevca naredil obvod, na kar so drugi interesenti za nakup Ingrad Gramata opozarjali, a neuspešno.
Svetla točka izjema pokrizne tranzicije, ki se je na pošten način ohranila pri življenju, pa je bilo poprej prav tako naložbeno nastopaško podjetje Unior. Bilo je edino uveljavljeno podjetje s Celjskega, ki je banke - sicer z novim vodstvom Darka Hrastnika, ki je zamenjal Gorazda Korošca - uspelo prepričati, da so jim reprogramirale 144 milijonov evrov posojil, ki jih odplačujejo še danes. Brez tega tudi v Zrečah pred dvema letoma ne bi bili dočakali stoletnice podjetja.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
