Socialna politika v programih strank: Revščine ni mogoče reševati s parcialnimi ukrepi

Kakšno socialno politiko pričakuje stroka od nove vlade? "Eden najbolj perečih problemov je zagotovo naraščajoča revščina zaradi rasti življenjskih stroškov, ki se ji socialni transferji slabo prilagajajo. Revščine ni mogoče reševati s tako parcialnimi ukrepi, kot so energetski dodatki, za kar se je odločila ta vlada. S tem je ljudem, ki živijo na robu, olajšala le plačilo ene položnice, na dolgi rok pa jih to ne rešuje," pravi dr. Vesna Leskošek, redna profesorica s Fakultete za socialno delo v Ljubljani.

Zaposlitev ne rešuje dolgotrajno brezposelnih in invalidov

Ocenjuje, da se nobena vlada do zdaj ni resno lotila odprave revščine in družbene neenakosti. "Sedanja socialna politika celo ubira čisto neoliberalno pot, kar pomeni, da sploh ne redistribuira premoženja od bogatih k revnim, ampak neselektivno vrača denar, zbran za socialo, vsem. Lep primer so velike družine, ki so upravičene do dodatka ne glede na dohodke in premoženje. In tudi davčna zakonodaja," dodaja in izpostavi, da tudi pogojevanje socialnih transferjev za določene družbene manjšine ni prava smer socialne politike. "Predlog, ki sicer še ni sprejet, da bi bile romske družine upravičene do otroških dodatkov le, če bi otroke vpisale v osnovno šolo, ni sprejemljiv. Tukaj gre za selektivnost socialnih pravic, ki spominja na rasistično socialno politiko v času druge svetovne vojne," ocenjuje. Sicer pa poudarja, da se bi morala nova vlada temeljiteje lotiti revščine enostarševskih družin in starejših. Predvsem starejših samskih žensk, saj je njihova revščina sramotna. Tu so še dolgotrajno brezposelni in invalidi. "Prepričanje, da zaposlitev lahko reši vse njihove težave, k čemur se tudi teži, je velika prevara. Mnogi med njimi imajo resne zdravstvene težave in omejitve, zanje mora prava socialna politika poskrbeti drugače, ne pa, da jih na silo vključuje na trg dela," poudarja. Dobra socialna politika po njenem pomeni tudi dostop do dostojnih stanovanj in regulacijo najemnin, kjer država nič ne naredi.

Previdnost, raziskave in širši družbeni dogovor

Politične stranke smo povprašali, kakšno je njihovo stališče do uvedbe univerzalnega temeljnega dohodka (UTD), s čimer bi vsem državljanom zagotovili neki minimalni dohodek in ki ga mnogi vidijo kot učinkovit ukrep pri zmanjševanju revščine.

V SDS so jasno odgovorili, da uvedbe UTD ne podpirajo. Pojasnjujejo, da so rezultati dosedanjih parcialnih poizkusov v nekaterih državah pokazali, da ta koncept še ni širše družbeno sprejemljiv. Sicer pa poudarili, da zagovarjajo univerzalni otroški dodatek kot instrument družinske politike. Menijo, da bi bila lahko prav uvedba univerzalnega otroškega dodatka zelo primeren preizkus, kako naša družba sprejema univerzalne dohodke.

V Gibanju Svoboda poudarjajo, da je za uvedbo UTD potreben strokovni in družbeni konsenz, predvsem pa je treba proučiti, kakšen vpliv bi to imelo na socialne izdatke države. Kljub temu pa se bodo zavzemali za uvedbo UTD za otroke, pri čemer bi preverili, katere socialne dodatke bi zaradi specifičnih položajev posameznih otrok veljalo ohraniti. UTD je po njihovem tudi rešitev za starejše, s čimer bi reševali še stiske upokojencev z nizkimi pokojninami. Bi pa preverili tudi možnost uvedbe UTD za dolgotrajno brezposelne, saj menijo, da ukrepi aktivne in pasivne politike zaposlovanja pri njih ne delujejo in se le izjemoma vključujejo na trg dela.

V Levici imajo razvit koncept UTD, ki bi ga postopoma razvili iz sistema denarnih socialnih prejemkov. Zanj ne bi uporabljali ponižujočih meril in pogojev, prejemnikom ne bi bilo treba sprejemati vsake zaposlitve. Ta dohodek bi brezpogojno omogočili vsakemu, ki ga potrebuje. Sistem UTD bi dopolnili še z univerzalnimi brezplačnimi temeljnimi storitvami za vse državljane.

Večina naklonjena uvedbi UTD za otroke

V SD so pojasnili, da zagotavljajo univerzalne temeljne dobrine, torej javne storitve. Tako bi vsem zagotavljali enake možnosti z dostopom do izobraževanja in socialnih storitev. Uvedbe UTD kot nadomestila socialne države pa ne podpirajo.

V NSi pravijo, da univerzalnost v danem sistemu v neki meri zagotavlja kombinacija vseh ukrepov družinske, socialne in davčne politike. Malo večji izziv pa je po njihovem, kako ta sistem združiti v nov, enoten sistem koncepta UTD, za kar bo potrebno širše družbeno soglasje. Ob tem poudarjajo, da bo treba najprej ugotoviti, kaj finančno zmoremo in katere socialne in družinske transferje bi lahko nadomestili. Proučiti bo treba tudi vpliv UTD na davčno politiko in zasledovati finančno vzdržnost. Sicer pa bi moral UTD delovati tako, da bi stimuliral ljudi k zagotavljanju odgovornosti za lastno socialno varnost.

V SAB poudarjajo, da so pripravili že več okroglih miz in razprav v državnem zboru na temo uvedbe UTD. Seveda njegovo uvedbo podpirajo, vendar v prvi fazi pilotno, saj bi tako lažje prepoznali prednosti in morebitne pasti njegove uvedbe. Njihov predlog je tako najprej uvedba UTD za mlade, vse v starostni skupini od 18 do 25 let.

V LMŠ so za nadaljevanje postopkov za uvedbo UTD na področju otroških dodatkov. Pred odločitvijo o morebitni uveljavitvi UTD tudi za druge družbene skupine pa bi izvedli univerzalni pilotni projekt, na podlagi katerega bi bilo mogoče oceniti učinkovitost za prejemnike in posledice za javnofinančno vzdržnost.

V gibanju Povežimo Slovenijo pa poudarjajo, da je raziskava OECD na Finskem, v Veliki Britaniji in Italiji pokazala, da UTD ne zmanjša števila revnih, ampak zgolj spremeni sestavo revne populacije, zato po njihovem UTD ni učinkovito orodje za odpravo revščine. Skrbi jih tudi, da bi ob veliki prekarnosti v Sloveniji z UTD lahko celo subvencionirali delodajalce, ki že sedaj izplačujejo nizke plače. Ob tem dodajajo, da so začasnim uvedbam UTD, tako kot je to bilo med epidemijo, naklonjeni.