"Kje začeti zgodbo o iskanju strehe nad glavo?" zastavi vprašanje nazaj mama samohranilka, ki ne želi govoriti s pravim imenom. Že desetletje živi v Ljubljani, kjer ima službo za nedoločen čas. Plača je nekaj deset evrov nad minimalno, a je redna. Delovno okolje pozna še iz študentskih let, ko je tam začela delati. Dodatek za delovno aktivnost pride prav in zadnji dve leti, odkar je mama, prejema tudi otroški dodatek.
"Sistem socialne države za naju deluje," pove, da je zaradi nizkih prihodkov upravičena tudi do subvencije najemnine. A prav ta pravica se je v zadnjih mesecih – poleg otroka – na nepremičninskem trgu izkazala prej za prekletstvo kot za garancijo dostopa do dostojnega doma.
Če bi imeli moža, bi šlo ...
Pred letom dni, pove zdaj, je imela srečo. Najemodajalka je imela kot ona rada prostovoljstvo, vse je šlo prav - do junijske odločitve o prenovi stanovanja v centru mesta. Nikoli potrjena slutnja, da ga bo v prihodnje raje namenjala oddaji prek platform, kot je airbnb, visi v zraku. Vse odtlej s hčerko iščeta stanovanje čim bližje centru mesta, saj je hčerka tu vpisana v vrtec in tudi njena služba je blizu.
Država: Rešitev je v vaših socialnih mrežah
Obrnila se je na republiški in mestni javni stanovanjski sklad - neuspešno. Tam so ji ponudili zgolj njihovo prepričanje, da bo zagotovo našla nastanitev prek svojih socialnih mrež.
Ko je bilo treba septembra iz stanovanja, je streho nad glavo za eno noč poiskala v materinskem domu. Sklenila je, da so imeli prav v centru za socialno delo, ko so jo opozorili, da materinski dom v prvi vrsti ni ustanova za reševanje zgolj stanovanjske stiske. Prijatelji in družina so ji ponudili pomoč, a večina jih ni imela ne dodatnih sob ne prostih stanovanj. "Težko je, sploh ko si navajen biti čim bolj samostojen," pravi, da je na koncu le sprejela pomoč prijateljice, ki živi z družino v hiši z vrtom. "Četudi rečejo, naj se ne čutiva odveč, se čutiš tako. Izjemno lepo skrbijo za naju, zelo so prijazni, a vseeno ostane občutek, kot da si na obisku. Enostavno se ne moreš spočiti," opisuje negotovost in zamajano zaupanje - ter upanje.
Stanovanjska stiska
Zakaj je postala varna streha nad glavo luksuz? Objavljamo niz prispevkov o tem, kaj za seboj pušča dolgoletno zanemarjanje zagotavljanja dostopnih in dostojnih stanovanj. Kakšne posledice ima na tem področju ignoranca pristojnih državnih in občinskih institucij? Osebne izkušnje posameznikov in posameznic, od študentov do mater samohranilk, opozorila organizacij in kolektivov ter odgovori različnih institucij nazorno opisujejo, kako in zakaj je najti streho nad glavo za vse več ljudi stvar sreče, gnilih kompromisov ali celo nedosegljiv luksuz. Vlada Marjana Šarca obljublja, da na rešitvah že delajo, predlog novega stanovanjskega zakona je v javni razpravi, komentarje je mogoče podati do 28. novembra. A kako učinkovite bodo predlagane spremembe in kako blizu so dejansko rešitve?
Direktorica centrov za socialno delo v Ljubljani Anja Osojnik pravi, da tudi v centrih ža zadnji dve leti opažajo "posebej težko situacijo na področju najemniških stanovanj".
"Da, lahko rečemo, da prihaja do diskriminacije zaradi revščine," je potrdila. Ob tem na ljubljanskem centru za socialno delo pojasnjujejo, da so ljudje prisiljeni najemati stanovanja, ki ne ustrezajo zakonskim standardom, minimalni pogoji za zagotavljanje stanovanjskega varstva pa niso zagotovljeni.
Gre za posameznike, družine, starše samohranilce, pojasnjujejo, da mnogi v okviru ponudbe na trgu ne najdejo "predvsem finančno sprejemljivega najema". V ljubljanskem centru za socialno delo opozarjajo že na velik zalogaj, ki ga mnogim predstavlja varščina, ki skupaj s prvo najemnino marsikdaj predstavlja več denarja, kot ga zaslužijo ljudje v celem mesecu. Zavedajo se tudi problema, ki ga ustvari negotovost, ker ljudem vnaprej ne morejo povedati, koliko bo znašala subvencija najemnine. To povzroči, da si nekateri ne upajo iti v sklenitev najemne pogodbe. (do izračuna višine subvencije pride šele, ko oseba predloži na center za socialno delo veljavno najemno pogodbo, op.p.)
"Težava je tudi v tem, da najemodajalci v najemnih pogodbah navajajo nižje zneske najemnin zaradi plačila davka, tako da mora najemnik dejansko plačati višjo najemnino od navedene," so v centrih za socialno delo natančno poučeni o nezakonitih praksah, ki se dogajajo.
Najbolj ranljive in pogostokrat tudi izkoriščane so po izkušnjah ljubljanskih socialnih delavcev samske socialno izključene osebe, posebej ženske, matere samohranilke, družine z več otroki in tujci - ti, ker so izključeni iz določenih socialnih pravic, so marsikdaj prej pripravljeni pristati tudi na najem na črno.
"Težava, na katero je nujno opozoriti, je prijava stalnih prebivališč na naslovih najemniških stanovanj, saj najemodajalci praviloma prijave stalnega prebivališča ne dovolijo," opozarjajo v ljubljanskem centru za socialno delo, da gre za realno prakso, četudi zakonodaja določa drugače. Problem zato nastane pri prejemanju pošiljk in uradne pošte, dodajajo, da postanejo osebe "uradnim organom večkrat nedosegljive".
Ne gre zgolj za nedosegljivo višino najemnin, stanovanj za najem enostavno primanjkuje, dodajajo. Rešitev pa je lahko le "oblikovanje trajnostne stanovanjske politike, ki bi bila usmerjena proti različnim skupinam prebivalstva". Poudarjajo pomen sodelovanja državnih organov s centri za socialno delo in nevladnim sektorjem. "Mi namreč poznamo potrebe najbolj ranljivega dela prebivalstva," pravijo, da so rešitev tudi stanovanjske zadruge ob podpori države in občin - da se zagotovi primerna zemljišča in ugodnejše kredite za izgradnjo stanovanj. "Za oblikovanje in vzdrževanje trajnostne stanovanjske politike bi bilo nujno, da je več stanovanj v lasti države in občin, saj trg ne ustvarja pogojev, v katerih bi bilo poskrbljeno za ranljivi del prebivalstva," opozarjajo, da subvencije najemnin, četudi nujne in dobrodošle, v sedanjih pogojih na trgu žal ne dosežejo svojega cilja.