Kadar imam čas in se lahko umirim, razmišljam o marsičem. Nekateri v takih primerih razmišljajo, kaj bodo počeli, kako bi kakšno stvar izpeljali, mene pa zanese tudi v bolj nekoristne sfere. Na primer, kateri del dneva je najlepši. Se vam zdi to smešno? Neumno? Mogoče. To je neke vrste sanjarjenje, skušam se vživeti v določeno atmosfero. Zakaj bi človek sploh to počel? Ne vem, ampak meni je zanimivo, odnese me nekam tja, verjetno me tudi umiri.
Naš zahodni svet je tako ali tako preveč usmerjen v delovanje, akcijo, ne znamo se več umiriti, ustaviti, početi nič. Pretirana usmerjenost navzven, v akcijo, nas je pripeljala sem, kjer smo. Marsikaj dobrega nam je prinesla, pa tudi marsikaj slabega. Ne samo nam, tudi drugim, ki pri tem niso sodelovali, ampak so samo nekakšna kolateralna škoda. Seveda je tudi pretirano ukvarjanje s samim sabo druge vrste odklon, ki povzroča drugačne težave. Ljudski modreci so poudarjali, da je umetnost doseči ravnovesje. Zato sem prepričan, da bi se morali v tem našem svetu kdaj pa kdaj tudi ustaviti in nič ne početi, kar pa ne pomeni dobesedno tega.
Skratka, kateri del dneva je lepši, jutro ali večer? Ali morda zrela sredina dneva? Poskusite doživeti zgodnje jutro, ko je vse šele na začetku, sveže, spočito. Z jutranjo roso ali meglicami nad travniki in polji. Ves dan je pred nami, nismo ga še pokvarili, ves je naš in neomadeževan. Dober občutek, kajne? Tudi sami smo spočiti, vsaj upam, da ste dobro spali, in vse je odprto. Poleti nas jutranja svežina poživlja, kar zadržali bi jo ves dan.
Kaj pa večer? Poševna svetloba z dolgimi sencami. Res smo morda vsaj nekoliko utrujeni od dneva, a pred nami je čas počitka. Če smo uspeli narediti nekaj dobrega, se veselimo, smo zadovoljni, zjutraj nas je morda skrbelo, ali nam bo uspelo. Če nam je spodletelo, moramo zaključiti, čas se izteka. Mogoče jutri, upanje umre zadnje. Dnevna vročina popušča, okoli nas se vse počasi umirja. Sončni zahod. Saj vem, idealiziram. Lahko bi prišla nevihta in nam zalila klet, pozimi je že tema, začetek mrzle noči …
Jutro pa je lahko tudi čas nervoznega hitenja v službo, otroke v vrtec, šolo. Pravijo, da smo nekateri bolj jutranji, drugi pa zaživijo šele zvečer. A dileme mi ni uspelo razrešiti. Ne vem, kateri del dneva je lepši. Težko bi se odločil, priznam, že tako se v življenju težko odločam.
Morda pa res jutro, čas rojevanja, ki ni omadeževan še z ničemer, najbrž najbolj optimističen čas. Kaj pa vem! S takim razmišljanjem je minil delček mojega življenja in nisem ga izkoristil, življenje je kratko, ne ga zapravljati. A razmislite, koliko minut, ur, dni ste, smo resnično preživeli tako, da smo jih dobesedno zapravili?! Ali pa se iz njih nekaj naučili. Upam, da ste jih.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
