Prosili so me, naj napišem stavek, dva ali tri novi knjigi o biodiverziteti v Sloveniji na pot. Kot meteorolog, laik na tem področju. In to mi je spodbudilo tok misli, ki niti slučajno ni bil dolg le nekaj stavkov. In me tako tišči, da ga moram izliti na papir.
Biotska pestrost, po slovensko. Že beseda pestrost opisuje pojem, ki nam je, verjetno, v življenju vsem blizu, prijeten, zaželen. Kdo pa si ne bi želel pestrega življenja? Bi raje živeli monotono, enakomerno, predvidljivo …? V Sloveniji imamo res veliko biotsko pestrost. Če nismo ravno biologi ali če nas te stvari posebej ne zanimajo, takole v vsakdanjem življenju tega sploh ne opazimo. Ko pa preberemo v časopisu, da so hodili Angleži navdušeno k nam gledat zvončke, ko so cveteli, in se čudili, koliko jih je in kako so lepi, se morda zavemo, da pa že mora biti nekaj na tem.
Naše življenje se niti slučajno ne vrti okoli biotske pestrosti. Vsaj na prvi pogled ne, saj živimo življenje, ki ga prežemajo delo v službi, družinski opravki, vzdrževanje doma, šport, epidemija, nakupovanje in še in še področij, ki nimajo nobene povezave z naravo "tam zunaj". A kadar gremo v gozd, na primer, morda le opazimo, da tam ne raste le ena vrsta dreves, da spomladi ponekod cvetijo divje češnje, poleti kostanj, da se jeseni drevje precej različno obarva. Če nabirate gobe, ste zagotovo opazili, da jih poznate le malo, pa toliko različnih vrst jih je. Cvetja imamo v naravi še kar nekaj – spomladi zvončki, telohi, trobentice, jetrnik ..., pa poleti ivanjščice, irisi … In če gremo v bolj neobdelana področja, je ponekod res veliko različnih cvetov. Da ne govorimo o živalih, kjer se, na primer, krešejo mnenja o številu velikih zveri – nekateri bi kar vse potolkli, saj da delajo le škodo. Z zanimanjem sem prebral novico, kako si je v Yellowstonskem narodnem parku v ZDA narava opomogla, ko so se tja vrnili volkovi.
Življenjski krog je precej bolj povezan, bitja so precej bolj odvisna eno od drugega, kot si laiki predstavljamo. In če pobijemo zveri, se bo spremenilo še marsikaj drugega, pa vem, da ne na bolje. Najbrž večini ni pomembno, koliko različnih hroščev ali drugih žuželk živi pri nas. Dokler ne spoznamo, kakšno vlogo imajo pri opraševanju, prenašanju semen, kot hrana drugim živim bitjem, ki počnejo tudi kaj pomembnega za življenje ljudi. Močvirja so bila vedno sinonim jalove zemlje, škoda, da sploh obstajajo, saj jih ne moremo uporabiti. Zato jih tudi (žal preveč) uspešno zasipamo. In si uničujemo vodne rezervoarje, naravne čistilne naprave … Ki dajejo hkrati življenjsko okolje številnim bitjem. Z neznanjem si kopljemo jamo. Pojdite v ZDA na srednji vzhod, kjer kraljujejo monokulturna polja koruze, pšenice. Se vam zdi taka pokrajina naša prihodnost?
Obiščite spletno stran brez oglasov.
