Trgovina z ljudmi: Prostitucija in beračenje kot edina realnost

Čeprav je prostitucija res najpogostejša in najbolj poznana oblika trgovine z ljudmi, poznamo še: prisilno beračenje in izvrševanje kaznivih dejanj, prisilne poroke, trgovanje z organi, tkivi in krvjo, služabništvo, prisilno delo in tudi nelegalne posvojitve. Z namenom boja proti trgovanju z ljudmi v Sloveniji deluje Društvo Ključ, ki žrtvam zagotavlja varen prostor ter izvaja program reintegracije in izobraževanja za javnost, pove predsednica društva Polona Kovač. Za učinkovit boj je bistveno sodelovanje med različnimi akterji, generalno policijsko postajo, ministrstvom za notranje zadeve in državnim tožilstvom.

Fantku beraču amputirali roko

Če se prostitucija pogosteje pojavlja v ruralnih okoljih, na obmejnih območjih v bližini kazinojev, pa so v Mariboru in Ljubljani pogoste prisilne poroke. "Dogajajo se predvsem znotraj romskih skupnosti, vemo pa, da tudi znotraj albanske. A je tako zaprta, da še nismo imeli primera, ki bi poiskal pomoč," razlaga Kovačeva. Gre za uvažanje mladih žensk s Kosova, iz Albanije in Makedonije v Slovenijo, slovenske mlade Rominje pa prodajajo v Italijo, Nemčijo, Švico, kjer zanje zaslužijo več.

Za še posebej problematično obliko, za katero je zelo težko najti rešitev, veljata prisilno beračenje in prisilno izvrševanje kaznivih dejanj. "Gre za ljudi, ki so v ta okolja rojeni in zanje je to edina realnost. Ne predstavljajo si, da bi lahko hodili v šolo ali delali kaj drugega, pogosto so hendikepirani, nekateri načrtno. Vem za primer fanta, ki je štiri leta beračil po različnih državah, na koncu pa je pristal v Belgiji in od tam so ga potem vrnili v Romunijo, kjer je zanj poskrbela neka nevladna organizacija. Ta fantek je, kot da bi bila to najbolj normalna stvar na svetu, povedal, da so mu, preden je odšel iz Romunije, amputirali roko," pove Kovačeva. "Če jim ne damo denarja, sicer res ne podpiramo tega, a po drugi strani so lahko osebe kaznovane, če ne prinesejo dovolj denarja. Če kličemo policijo, je spet tako, da ni nujno, da bodo znali ustrezno reagirati. Gre za velike mreže, mi pa tudi ne moremo vedeti, ali je ta, ki berači, nadzornik ali gre za osebo, ki je žrtev," razpravlja. Meni, da bi lahko pomagali otrokom, starejšim beračem, ki so brez znanj in so hendikepirarni, pa zelo težko.

V našem prostoru je manj zaznana trgovina z organi, tkivi in krvjo, pogostejša je v manj razvitem svetu. "Enkrat smo naleteli na sum pri albanskih fantkih, starih med osem in dvanajst, ki so dejali, da so namenjeni na delo v Nemčijo. Mislili so, da bodo delali v tovarni. Povedali so, da so morali, preden so šli na pot, dati kri," pove Kovačeva. V svetovnem merilu se dogaja, da gredo bogati bolni Nemci na počitnice v Indonezijo, vrnejo pa se z delujočimi ledvicami, pomenljivo pripomni.

Žrtve takih ali drugačnih izkoriščanj so tudi prosilci za mednarodno zaščito, med katerimi je kar nekaj otrok brez spremstva, ki so pogosto žrtve spolnega izkoriščanja na poti. "Tihotapci jim obljubijo, da jih bodo pripeljali do Nemčije, vržejo jih ven nekje v Srbiji in rečejo, da bodo morali plačati tri tisoč evrov, če bodo želeli nadaljevati pot. In kako bo 13-letni fantek dobil toliko denarja? Drugače kot pa s prostitucijo ne bo mogel."

Plačajo in pričakujejo, da bodo dobili vse

V Sloveniji je prostitucija dekriminalizirana (za odrasle osebe), čemur v društvu nasprotujejo: "Ne moreš zagotoviti, da ni zlorab na delovnem mestu, veliko strank noče seksati brez kondomov, kar še poveča občutek posilstva, ni pa tudi zaščite. Moški plačajo in pričakujejo, da bo vse potekalo točno, tako kot si bodo zaželeli." V tem se znajdejo revna mlada dekleta ali ženske iz okolij brez perspektive, kjer so še vedno močno uveljavljeni patriarhalni odnosi, pogosto so žrtve spolnih zlorab in nasilnih odnosov. "S travmatičnimi izkušnjami se naši možgani poškodujejo. Eno ali dve travmi je človek še sposoben predelati, če menimo, da gre pri prostituciji za spolne zlorabe večkrat dnevno, si lahko predstavljamo, kako se oseba počuti," razlaga. Čeprav je kar nekaj prostitutk uvoženih iz manj razvitih držav, je med njimi kar nekaj tudi slovenskih državljank. "Ženske, ki pridejo v Slovenijo, imajo načrt preživetja. Običajno mislijo, da bodo delale kot frizerke, čistilke ali pa da se bodo slačile v nočnih klubih. Upajo, da bodo dobile dovoljenje za stalno prebivanje, dobile bodo službo in denar pošiljale domov. Pogosto jim zvodniki obljubijo visok zaslužek, recimo 3000 evrov, potem pa jih kaznuje za vsako malenkost - recimo ker se ni nasmejala, ker ima menstruacijo, ker zamuja ... Njen zaslužek se tako hitro zniža in pristane med 600 in 1000 evri, ženska pa ponotranji, da je za znižanje kriva sama," razloži in doda, da prostitutke zvodnika pogosto ščitijo. "Verjamejo, da je prijazen, ker jim je skuhal kosilo, jih peljal v nakupovalni center. Po drugi strani pa si ne upajo prijaviti, saj jih prepričajo, da je policija podkupljena, kar je v državah, od koder prihajajo, pogosto," pojasni. Ženske imajo velikokrat pri sebi tudi vse dokumente, zato gre za navidezno svobodno gibanje: "Kam pa bo šla sredi Šentilja, če govori samo špansko?" Fizičnega nasilja s strani zvodnikov večinoma ni, saj so ugotovili, da se ga da hitro dokazati.

Šibka definicija prisilnega dela

Slovenska zakonodaja je šibka pri definiranju prisilnega dela kot ene izmed oblik trgovanja z ljudmi. "Tujci, ki pri nas nabirajo hmelj za dva evra na uro, delo v raznih čistilnih servisih, agencijsko delo ... V najboljšem primeru gre le za kršenje temeljnih pravic delavca," pove Kovačeva. V Sloveniji smo imeli tudi primer suženjstva, ko sta zakonca uvažala ženske iz Bosne in Srbije in z njimi ravna skrajno neprimerno. Problematična so tudi veleposlaništva, kjer je policijska preiskava močno otežena, saj gre za državo v državi in slovenska policija lahko primer preda le državi veleposlaništva.