V 77. letu starosti je življenjsko pot sklenil dr. Marko Ilešič, profesor civilnega prava na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je bil med letoma 2001 in 2004 tudi dekan. Leta 2004 je postal sodnik sodišča Evropske unije in je to funkcijo opravljal do smrti. Med letoma 1984 in 2004 je kot profesor poučeval civilno, gospodarsko in mednarodno zasebno pravo. Je avtor številnih publikacij in znanstvenih del. Leta 1993 je bil izvoljen za predsednika Zveze društev pravnikov Slovenije.
Nogomet je bil od rane mladosti njegov osrednji in najljubši hobi. Navdušenje do nogometa je nanj prenašal oče Svetozar, akademik in profesor geografije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V Sloveniji je nogomet dolgo veljal kot balkanski in primitiven šport. Profesor, kot smo ga poimenovali tudi prijatelji in sodelavci v športu, je vztrajno dokazoval, da to ne drži. Večkrat je poudarjal, da je kvaliteten in atraktiven nogomet značilnost narodove kulture, da nogomet odpira meje ter ruši pregrade med ljudmi ter da tudi prek nogometa vodi pot v Evropo in svet. Da je res tako, so dokaz številni razumniki in kulturniki, ki so imeli radi nogomet in ga spoštovali.
Seznam je zares dolg: pisatelji Miško Kranjec, Marjan Rožanc, Peter Božič, Tone Partljič, slikarji Riko Debenjak, Jože Ciuha, Janez Bernik, igralca Polde Bibič, Zlatko Šugman, operna pevca Ladko Korošec, Rudolf Franc so imena le nekaterih, ki so izkazovali izjemno privrženost nogometu.
Ko je profesor končal svojo aktivno nogometno pot pri ljubljanski Svobodi, se je podal v vode nogometnih sodnikov in dosegel zavidljivi nivo - bil je zvezni nogometni sodnik v nekdanji skupni državi. Leta 1985 je postal predsednik Nogometne zveze Slovenije (NZS) in to nalogo opravljal do leta 1989, ko je bil izvoljen za člana predsedstva Nogometne zveze Jugoslavije (NZJ). Med letoma 1990 in 1991 je opravljal pomembno funkcijo predsednika Nogometne zveze Jugoslavije, in kot so pokazali kasnejši dogodki, bil tudi njen zadnji predsednik. Temni oblaki, ki so se zgrinjali nad Jugoslavijo, so nakazovali kasnejši razplet dogodkov in neposredno vplivali tudi na nogomet. Ne samo v Sloveniji, tudi v drugih republikah so se dogajale politične spremembe in delitve, ki so vse bolj vplivale na delovanje NZJ.
Nogomet je postal eden od generatorjev takratnih nemirov in demonstracij množic. V NZS so pripravljali vse možne scenarije razdružitve NZS od NZJ. Po napadu JLA na Slovenijo so prekinili delovanje v okviru NZJ in svoj status zamrznili ter o tem obvestili mednarodne nogometne inštitucije.
Dr. Ilešič je aktivno sodeloval pri pripravi pomembnih dokumentov. Svoje pismo FIFI in UEFI, kjer je obvestil svetovno in evropsko nogometno zvezo o razmerah v Sloveniji, je pospremil s pripisom "Inter arma silent musae", kar bi v prispodobi z nogometom pomenilo, da "ko orožje govori, se nogomet ne igra". Nogometni dogodki so se vrstili zelo hitro. UEFA je v Göteborgu priznala NZS začasno članstvo junija leta 1992, FIFA pa nas je v Zürichu sprejela julija leta 1992.
Izjemno pomembna je bila odločitev, da so lahko slovenski klubi Izola, Maribor in Olimpija odigrali prve tekme v evropskih pokalih z znamenitimi klubi, kot so Benfica, Atletico Madrid, Milano, že v avgustu in septembru leta 1992. Na ta način je bila tlakovana samostojna pot slovenskega nogometa na mednarodno sceno. Profesorjeva vloga ob tem je bila neizmerna in nepogrešljiva.
Kakšna simbolika, bi lahko rekli, da je profesor svojo bogato in plodno življenjsko pot, kamor gotovo sodi tudi nogomet, končal prav v času EURA 2024, potem ko je slovenska reprezentanca dosegla izjemen rezultat in enakovredno tekmovala proti nasprotniku, katerega predsednik je bil tudi v nekdanji skupni državi.
Ponosni in hvaležni smo, da smo lahko z dragim profesorjem postavljali temelje NZS. Zasluži si globok poklon in zahvalo za vse, kar je naredil za slovenski šport in nogomet.
