"Moj edini kriterij, ko dajem, je odsotnost pričakovanja, da bom karkoli dobil povrnjeno," je eden od stavkov, zapisanih v knjigi Vsemogočni v ogledalu, ki sva jo ustvarila s Francijem Pliberškom in je izšla leta 2012. Stavek, o katerem te dni veliko razmišljam in se z njim morda danes, 12 let po izidu knjige, ne bi čisto strinjala. Bojim se, da je morda prav to našega Francija bremenilo. Da je namreč ljudem okoli sebe ogromno dal, dobil pa zelo malo. Pa ne bi potreboval veliko, le nekaj lepih besed, kakšno malo gesto naklonjenosti, hvaležnosti, prijaznosti, podpore in priznanje s strani tistih, ki jim je pomagal najbolj. Od kod se naj namreč napaja človek, ki daje? Kaj je lahko njegov vir notranje moči, ki jo vendarle potrebuje, da vsakodnevno premaguje izzive podjetništva in odnosov?
Pred vrati njegove pisarne je stalo veliko posameznikov, vsak s kakšno drugo željo, idejo, pobudo. Večini je ugodil, pomagal, če je le lahko. Ker pa je bil tudi izredno zahteven in včasih pred nas postavljal izzive, ki smo jim bili težko kos, so ljudje v njem pogosto videli le to. Živimo pač v svetu, kjer te ne zaznamuje tisoč dobrih del, ampak le eno, ki morda ni v skladu s pričakovanji, ki jih imajo drugi.
Franci Pliberšek, ki je bil po izobrazbi arhitekt, sicer pa podjetnik, humanitarec, ljubitelj umetnosti in kulture, je v moje življenje vstopil, ko sem močno potrebovala nekoga, ki bi verjel vame in v meni videl željo po delu, učenju in učenju. Dovolil mi je vstopiti v družino MIK, v podjetje, ki ga je ustanovil leta 1990, sprva kot podjetje za uvažanje in prodajo letvic ter drugega materiala za uokvirjanje slik. Prvo okno je v MIK-u nastalo leta 1998 in med letoma 2004 in 2008 je po Sloveniji zraslo še sedem MIK-ovih salonov, v celjskem in ljubljanskem so se redno vrstile tudi razstave največjih slovenskih slikarjev.
Med vsemi poslovnimi uspehi pa Franci nikoli ni pozabil na humanitarnost. Leta 2005 sva skupaj zasadila seme MIK-ove karavane otroškega smeha. Humanitarna akcija, v okviru katere je na morje odšlo že 2022 otrok, bi ali morda bo leta 2025 doživela svojo 20. sezono. Spomladi leta 2007 je začel graditi nov poslovno-razstavni salon v Vojniku, tja sta se isto leto selili tako proizvodnja kot uprava. Otvoritev je pospremila velika modna revija oken in okvirjev. Navdušen je bil namreč nad vsem, kar je bilo drugačno, drzno in se je spogledovalo s hojo po robu. Bil je tudi velik ljubitelj in podpornik rokometa, sponzor RK Celje je bil vse od leta 1999. Leta 2007 se je v Celju odvil rokometni spektakel turnir EHF Pokal zmagovalcev. Bilo je prvič v 11 letih, da je bil dogodek organiziran izven Španije in Nemčije, generalni pokrovitelj dogodka je bilo prav podjetje MIK.
Seveda sva se kdaj tudi sprla, jezila sem se nanj, ko me je skušal učiti finančnih veščin in predme postavljal izzive, a želela sem ga navdušiti, mu pokazati, da se je odločil prav, ko je verjel vame in sem zato velikokrat šla preko sebe. Tako je pač vplival na ljudi. Franci je del vsake moje velike zgodbe. Edina stalnica, vzporednica vsem večjim uspehom. Brez njega ne bi napisala prve knjige Vsemogočni v ogledalu, tudi druge ne, sploh pa ne knjige Šepet metulja. Prav on je tisti, ki je vztrajal, da moramo film Šepet metulja oplemenititi s knjigo. Užival je v projektih, ki niso bili zgolj podjetniške narave, in neizmerno rad povezal več področij v eno, povezoval pa je tudi ljudi.
Odprtih ostaja ogromno vprašanj, ostajata velika bolečina in praznina, a ostaja tudi zavezanost, da še naprej živimo MIK-ov duh. Želel je, da bi posneli Šepet metulja 2. Poleti naju je z Alenom (režiser filma Šepet metulja) večkrat vprašal, ali že nastaja scenarij. Vedno sem mu dejala, da Šepet metulja 2 bo - z MIK-ovim pečatom, a ne z MIK-ovo finančno podporo. Želela sem namreč, da mu nekako vrnemo vse, kar je storil za nas, in naredimo projekt, ki ga bo le osrečil, ne pa tudi kakorkoli obremenil.
Kako predvidljive so bile moje besede. Nikoli si nisem mislila, da se bodo uresničile zato, ker Francija ne bo več. Moj načrt ni bil takšen in jezim se nase, da sem jih izrekla. Jezim se nase, da še nismo napisali scenarija, in na to, da si nismo zanj vzeli več časa – tistega, v katerem je prostora za kaj več kot le posel. Da ga nismo preprosto objeli in mu večkrat rekli, kako veliko je naredil za nas.
