(VEČERNO BRANJE) V zmoti vsi razen špekulantov?

V prejšnjem članku smo zapisali, da imamo tri skupine podrejencev: i) investitorje, ki so kupovali podrejene obveznice pri okencih bank; ii) investitorje, ki so kupovali podrejene obveznice na sekundarnem trgu; in iii) lastnike podrejenih obveznic, ki se kupovali podrejene obveznice v Dublinu in Luksemburgu.
Skupino podrejencev, ki so kupovali bančne obveznice pri okencih, bi lahko poplačali, če bi bilo sodno ugotovljeno, da je šlo za nepopolno razkritje tveganj podrejenih instrumentov pri njihovi prodaji, ob upoštevanju premoženjskega stanja imetnikov podrejenih instrumentov in do omejenega zneska. Slovenska zakonodaja omogoča poplačilo zaradi t. i. zavajanja pri prodaji. Tako je že izdana sodba na drugi stopnji, kjer je sodišče odločilo, da je pogodba nična in da mora banka vrniti denar vplačnikom podrejenih obveznic. Italijanska zakonodaja izhaja iz generalnega pravila, da je treba povrniti finančno šibkejšim. V slovenskem primeru gre za vrnitev zneska več kot milijon evrov fizičnim osebam. Naša zakonodaja torej omogoča boljše poplačilo, ob tem, da gre banka v revizijo.
Povedali smo tudi, da sistemski modeli reševanja bank in morebitnih odškodnin kot zaokrožena celota pravil glede na temeljne postulate obligacijskih razmerij jasno napotujejo na poslovne banke in slabo banko kot na zakoniti vir za poplačilo najprej države in nato podrejencev. Dobički bank po reševanju in sproščene slabitve v boljših časih, do katerih je privedlo prav reševanje bank, naj bi bili vir za poplačilo najprej države za državno pomoč, potem podrejencev, ne glede na to, kdo je lastnik bank oz. še pred prodajo.
Povedali smo tudi, da je predlagani zakon, ki naj bi omogočil sodno varstvo vsem izbrisanim lastnikom podrejenih instrumentov, mimo zdravega razuma. Nasedle privatne naložbe naj bi se prevalile v breme države, kar bi dejansko bila socializacija izgub. Tudi premoženje Banke Slovenije je navsezadnje last države, Republike Slovenije. Prepoved monetarnega financiranja prepoveduje, da bi Banka Slovenije krila zahteve podrejencev. Neodvisnost centralne banke pa je v javnem interesu, ker mora delovati sistem vzajemnih kontrol med institucijami oblasti v državi.
Ovadba zoper vodstvo sanacijskega Sveta Banke Slovenije, ki je tako senzacionalistično odjeknila v javnosti, strokovno nikakor ne vzdrži. V nadaljevanju pojasnjujemo pravne temelje ukrepov Banke Slovenije.
Ovadba izhaja samo iz nerevidirane računovodske bilance po stanju na 30. 9. 2013. Upoštevan je le segment računovodskih poročil in ne nadzorniški vidik. Ovadba ne upošteva pristojnosti bonitetnega nadzora, 261. a in b člena ZBan IL, ne upošteva Direktive in uredbe o kapitalskih zahtevah (CRDIV in CRR), ki je začela veljati sredi leta 2013 in je bila neposredno uporabljiva za zakonodajni nacionalni okvir. Šlo je za izredne ukrepe v letu 2013, ki so že pred tem letom uvedli specifični režim reševanja insolventnih bank (Španija, Grčija). Ovadba predvsem ignorira nadzorniško oceno razvrščanja terjatev, vrednotenja zavarovanj, računovodskih praks glede določanja slabitev, ne razlikuje med računovodskim in regulatornim kapitalom (= kapitalskimi zahtevami) banke.